Spretno ukrivljanje popa

Nigerijski pevki Nneki je v zadnjih treh letih uspel veliki met. Ne samo, da ji je v navezi z manjšo založbo Yo Mama, na katero je naletela po naključju, ko je po begu iz domovine v Hamburgu študirala arheologijo in antropologijo, uspel preboj v evropskem prostoru. Premagala je višjo oviro – s posebno mešanico soula, reggaeja, popa in hiphopa se je zrinila na zaprti in komolčarski trg v ZDA. A najtežja naloga je verjetno bila, da je danes prepoznavna izvajalka tudi doma v Nigeriji. Po ogledu Nnekinega živega nastopa se zazdi tudi ta misija nemogoče povsem mogoča.

V Ljubljano je z 39. in s tem zadnjim koncertom turneje prispela čisto ob koncu trimesečnega promoviranja tretjega albuma z naslovom Soul is Heavy in sum, da novi album v živo zveni bolje kot na nosilcu, se je izkazal kot upravičen. Kompaktna zasedba je začela precej reggaejaško, z ritmično igrivimi kitarskimi in basovskimi linijami, pridih plastičnega popa pa so dodale nasnete matrice ritmičnih zank, pihalnih linij in predvsem spremljevalnih vokalov. Že z uvodnimi takti je bil scenosled na dlani, strukture komadov so bile šolske, s premišljeno mero solerskih vložkov, od katerih so najbolj motile »santanovske« solaže kitare, in dišalo je, da bodo končali z največjim hitom Unbroken, kar se je na koncu tudi zgodilo. Že na prvi posluh je bilo jasno, da gre pri spremljajočih glasbenikih za »najemniški« bend, ki ima togo in nedvoumno nalogo – z disciplinirano uokvirjenim igranjem podpirati mlado pevko.

A paradoks petkovega koncerta je bil, da kljub povsem predvidljivi, ziheraški formi ali dramaturgiji nastop ni bil niti malo dolgočasen, bil je celo dinamičen, na trenutke navdušujoč. Brez trte mrte in šilca improvizacije so glasbeniki gradili čvrsto ogrodje, znotraj katerega se je Nneka izkazala izvrstno, povsem suvereno in obvladaško. Delovala je skromno in samozavestno, njen glas pa je hitel od nežne hripavosti do glasne mogočnosti in nazaj, skupaj z bendom je znala zgraditi kar nekaj vrhuncev, ki jih je v povprečju mlada ljubljanska publika navdušeno požirala. Kljub skrbno naštudiranim prijemom, kot je bil družbeno ozaveščen in rahlo patetičen govorni vložek čisto na začetku koncerta, kjer je klišejska spremljava klaviaturista poudarjala Nnekine besede, pa je pevka z neznačilno, nenastopaško odrsko pozo, predvsem pa z izjemnim petjem in občasnim posegom po kitari ter tolkalih povsem prepričala in poskrbela, da se koncert ni na nobenem mestu sesedel v osladno namešan puding slogov.

Novi, fragmentirano »nefestivalski« format Druge godbe po obisku sodeč deluje, seveda tudi zaradi ugodnega prednovoletnega termina. V prihodnosti pa bo deloval predvsem, če bodo še naprej vabili aktualne izvajalce, ki se včasih že nevarno bližajo sredini konvencionalnega in ziheraškega popa, a imajo ostre robove, predvsem pa imajo kaj pokazati in znajo presenetiti v živo. In Nnekin nastop se je izkazal za skoraj popolno popotnico.