Kritika / Sherlock Holmes: Igra senc

zadržan

Cruising.

Igra senc – nadaljevanje Sherlocka Holmesa, ki je najslovitejšega rezidenta londonskega Baker Streeta prelevil v bondovskega kung-fu die-hardista – ve, kdaj se dogaja (leta 1891), obenem pa se tudi zelo dobro zaveda, kdaj je bila posneta in kdaj se bo tržila: v času vojn, terorja, džihadizma, bombnih atentatov, globalnih napetosti in anarhističnih »groženj«.

Toda Hollywood ne bi bil Hollywood, če kompleksnosti dobe ne bi zgostil v enem samem liku – ne v Holmesu, ki ga spet igra iron-man Robert Downey, ampak v profesorju Moriartyju (Jared Harris), »Napoleonu zločina«, ki ga je Arthur Conan Doyle ustvaril le zato, da bi se lahko – v Zadnjem problemu – znebil Sherlocka Holmesa, lika, ki se ga je naveličal. Moral je ustvariti genialno pošast, da bi fani verjeli, da je Holmes res mrtev in da ga iz tistega prepada pod Reichenbachovimi slapovi ne bo več nazaj. Toda če hočeš posneti potentno nadaljevanje, potrebuješ karizmatičnega diabolika – in tako vstopi Moriarty, ki hlini akademika, v resnici pa skuša z orkestriranji »teroristično-anarhističnih« bombnih atentatov sprožiti vojno med Francijo in Nemčijo, kar aktivira Holmesa, ki za sabo, v metro Pariz, potegne tudi dr. Watsona (Jude Law) – pa ravno poročiti se hoče! Zdi se, kot da si je Moriartyja izmislil sam Holmes, to pa zato, da bi preprečil Watsonovo poroko. Holmes bi naredil vse, da se Watson ne bi heteroseksualiziral. Če bi oba stopila iz omare, potem bi bil to njun zadnji problem.