Mojca Kumerdej: Temna snov

Druga stran

Podobno, kot je menda v vesolju neugotovljiva in neulovljiva temna snov v prevladi, je tudi v psihiki junakov druge zbirke kratkih zgodb Kumerdejeve vse polno stvari, ki so celo njim samim neznane, neosvetljene. Gre za skrivnosti in potlačitve, ki nevidno brbotajo pod vsakdanjim in samo čakajo, da bodo planile na dan, tudi v radikalni in presenetljivi obliki.

Punčka se pogovarja s svojim odsotnim oziroma mrtvim prijateljčkom kot odvodom, s katerim prikriva, kaj se dogaja doma; prijazni striček rešuje punce pred pokvarjenim zunanjim svetom in jim ponuja zavetišče; jeremijada tajkuna trdorokca, ki je za hip potonil, vendar verjame v svoj prav in metode; morilec jo najde, ki mu je kos. Zbirka se ukvarja z identiteto; z njeno nedoločljivostjo, razpršitvijo, domicilom in razcepom se začne in sklene, vmes pa je kar nekaj literariziranih aporij o medčloveških odnošajih, o tem, kdo vodi kolo in kdo je peto kolo, če že ne tudi kolona. Kumerdejevi se pri pisanju pozna siceršnja izpostavljenost in naklonjenost teoriji, vendar je druga zbirka kratkih zgodb bolj igriva od Fragme, programatskih fabulativnih preobratov je manj, čeprav je tudi tokrat prisotno precej polemičnosti do družbenih tendenc, do anomalij. Recimo tista futurološka in fantastična, kjer čudna komisija nabija davke vsem, ki se ne razmnožujejo, pač glede njihovih sposobnosti in pripravljenosti, da bi se; ali tematizira pravico žensk, da so same in neodvisne. Literarne osebe so napete, pulzirajo, značilna zanje je razklanost in nevrotičnost, tudi kompulzivnost.

To je proza, ki išče različne pripovedne položaje, da bi bolje in globlje zajela obdelovano tematiko, in jih najdeva v takšnih, ki skozi prvoosebno, imanentno in zato nujno omejeno in subjektivno optiko ali vsaj delno vpleteno pripoved priskrbijo ironičen odnos – kot bi lahko z ogledalom, ki zaradi motnje in napake popači in odseva nesorazmerno, bolje ulovila podobo govorca ali oseb, s tem pa tudi sveta. Stališča literarnih oseb so problematizirana in pogosto osmešena, kar je v večini zgodb spremljano tudi stilno, z jezikovnim naborom, legam izrekanja ustrezajo različne prilagojene govorice, ki okarakterizirajo znanstvenika, plačanega morilca in mojstra preoblek, mladostnike, ki gledajo na svoje otroštvo in lastne želje, otroke, ki morajo živeti z neizrekljivimi skrivnostmi, enodimenzionalnega mogotca. Temna snov je tematsko široko zastavljena, raznolika in jezikovno natančno in okretno spisana zbirka.