Kritika / Anton Komat: Varuhi vrbovega gaja

+ + + + +

Pripoved o najstniškem uporništvu v postmodernem trenutku.

Avtor je iz drže ekološkega misleca in aktivista prešel v fikcijo, ki pa je dejansko realistična. Skupina mladostnikov najde svojo identiteto v spopadu s starši in vladajočo potrošniško mentaliteto, njihova vrednota postane tovarištvo, ki se plete v obrambi gozda, ki ga skuša posekati skupina novih pridobitnikov, da bi na njegovem mestu postavila polnilnico z vodo oziroma golfišče. Zgodba kajpak dobi formo ekokriminalke in na koncu pripelje v zmago dobrega nad zlim.

Knjiga je bolj kot s samo vsebino fascinantna s sliko državljanskega upora. Kaj počnemo, kadar nas dogajanja razjezijo? Bentimo v družbi bližnjih, morda spišemo protestni članek, ali pa se pridružimo demonstracijam. Ki se zgodijo in naslednji dan ugasnejo. Gal, Nace, Silvija, Lukas in Iris postopajo drugače. Pohajkovanje po vrbovem logu je njihov način bivanja, ki pa si ga ne pustijo iztrgati. Mentaliteta dobička je na drugi strani brezobzirna: če izsekamo gozd in ga spremenimo v poslovni vrelec, zaslužimo bajno. Potrebna je le mala prevara, kot je začasna zastrupitev vode.

Permanentni upor posameznikov in soseske se kaže kot najbolj učinkovito nasprotovanje zakonu dobička. Vendar to ni samo reakcija na pohod kapitala, ampak afirmacija pomena prirode, ki jo povzdigne v prvi zakon – v nacionalni park. In prav to je tisti krucialni prehod, ki loči foteljskega ekologa od ekosofa.