Finančne elite

Osebnost leta 2011 ni protestnik, ki pravi »Jaz sem 99 %«, ampak njegov manihejski nasprotnik – 1 %. Tisti 1 %, ki poseduje in obvladuje večino družbenega bogastva. Tisti 1 %, ki je okupiral kapital. Tisti 1 %, ki je ugrabil družbo. Tisti 1 %, ki je kapitalizem predelal v svoje zasebno orodje – v svoj zasebni sistem. Tisti 1 %, ki pravi, da je prosti trg pravičnejši od demokracije. Tisti 1 %, ki se stalno obnaša tako, kot da je v večini. Tisti 1 %, ki privatizira dobičke in podružblja izgube. Tisti 1 %, ki se ima za nepogrešljivega, najbolj racionalnega, najbolj vizionarskega in najbolj preroškega. Tisti 1 %, ki misli, da se zgodovina z njim konča. Tisti 1 %, ki je prevelik, da bi smel propasti.

Samo pomislite: protestniki so protestirali in okupirali Wall Street, toda Wall Street – ne le v Ameriki, ampak povsod, tudi v EU, Sloveniji in Ljubljani (15o, indignés, indignados, 15-M, draghi ribelli, Syntagma ipd.) – je mlel naprej. Kot da ni nič. Okupiraš Wall Street, srce finančnega kapitalizma, v katerem se je kriza začela (in nadaljevala in nadaljevala in nadaljevala) in ki že dobrih 20 let najbolj ogroža Zahod, toda to ničesar ne spremeni. Ravno nasprotno: to je dokaz, da ima Wall Street prav! Glejte, politiki, predsedniki in premieri – ljudje protestirajo, ljudje so nezadovoljni, ljudje so jezni, ljudje vstajajo in besnijo; pomagajte nam, da bi mi lahko pomagali vam! Rešite nas, da bomo lahko rešili svet! Dajte nam še več denarja, da bomo lahko sistem uredili in umirili! Premalo denarja nam dajete, zato je svet v krizi in zato ljudje protestirajo! Ko bodo finančni trgi ponovno zaživeli, ko bodo finančne elite spet svobodne, bo protesta konec!

In natanko to so počele države širom po svetu: panično so še naprej podružbljale izgube finančnega sektorja, panično so nadaljevale dokapitalizacije, panično so ta sektor pitale z novimi in novimi koncesijami. Finančne elite so države vprašale: kaj hočete – 1 % ali proteste! In vlade so rekle: raje imamo 1 %! Zato so še naprej reševale elito, ne pa večine. Vse, samo da bi finančni trgi ponovno zaživeli! Ironija je kakopak v tem, da so finančne elite – finančna industrija, finančne institucije – čudovito živele. Bolje kot kadarkoli.

Tisti 1 %, ki je kapitalizem predelal v svoje zasebno orodje – v svoj zasebni sistem. Tisti 1 %, ki pravi, da je prosti trg pravičnejši od demokracije. Tisti 1 %, ki se stalno obnaša tako, kot da je v večini.

Za začetek, donosi so bili strašni, dobički blazni – bonusi in nagrade, ki so si jih delili menedžmenti v finančnem sektorju, so bili orjaški. Obsceni, rekordni. Tu ni bilo krize, tu ni bilo recesije – plače niso šle dol. Vsi so še vedno – tako kot leta 2008 – verjeli, da se bo ekonomija pobrala, če bodo dali bankam dovolj denarja. Najprej je treba rešiti banke, ki bodo potem rešile ekonomijo – banke bodo kreditirale podjetja, realni sektor bo zacvetel, krize bo konec. Toda banke so, pravi ameriški Nobelovec Joseph E. Stiglitz, mislile predvsem nase, na svoje menedžmente, na svoje delničarje, na svoje kreditorje. Za realni sektor – in realni svet, realno zgodovino – se niso menile. Finančni sektor ni živel le v svojem vzporednem svetu, ampak onstran zgodovine. Ali bolje rečeno: zunaj zgodovine.

Dalje, neoliberalizem – alias »klasični liberalizem«, alias »ekonomski liberalizem«, alias »ultraliberalizem«, alias »laissez-faire«, alias »friedmanizem«, ideologija in obenem evangelij finančnega sektorja in finančnih elit – je po 11. septembru padel v nemilost, še huje, zdelo se je, da je na poti v muzej ali pa kar naravnost na smetišče. V ekonomski ideologiji, ki slavi strukturne reforme, deregulacijo trgov, še zlasti finančnih, privatizacijo, umik države iz gospodarstva, zmanjšanje javnega trošenja in zadolževanja, vitko državo in zveličavnost prostega trga, so vsi videli krivca za krizo – za vse tiste balone in orgije finančnega kapitalizma, ki so svet potegnili v brezno, največjo finančno in gospodarsko katastrofo po II. svetovni vojni. Neoliberalizem se letos ni le vrnil, ampak je dobesedno zacvetel.

Popolni vihar enega odstotka

Toda ni dovolj, da rečemo le, da je zacvetel in ponovno zaživel, ampak je treba reči: šele zdaj – šele letos! – je sploh dokončno zaživel. Šele letos je namreč postal to, kar je vedno hotel postati. Šele letos so se mu končno izpolnile sanje. Ne le da so se vse neoliberalne topike vrnile v javno razpravo, ampak so začele postajati meso – družbeni imperativ brez alternative, zadnja beseda, končna rešitev vseh naših vprašanj. Poglejte le Evropsko skupnost: neoliberalni evangelij, ki je bil še malo prej virus in strup, je nastopil kot ultimativno zdravilo in protistrup. Ali natančneje: finančne institucije so vladam vsiljevale varčevanje, varčevalne ukrepe, strukturne reforme in prilagoditve. Vsiljevale so jim deregulacijo: trge – še zlasti finančne – je treba sprostiti, osvoboditi. Trgu je treba sneti spone, okove, regulacije. Vsiljevale so jim privatizacijo: država naj se umakne iz gospodarstva. Vsiljevale so jim koncept vitke države: država naj se neha zadolževati – javno trošenje je treba drastično zmanjšati. In vlade so to sprejele kot rešitev, kot odrešitev, kot nujnost.

Kanonizacija neoliberalizma, ki je v Sloveniji intonirala tudi predvolilno kampanjo, je kakopak videti kot slavnostna dopolnitev vseh tistih dobro znanih litanij o tem, »da moramo naš trg odpreti«, »da moramo nanj spustiti tuje investicije«, »da ga moramo sprostiti«, »da se preveč zapiramo«, »da je okolje do gospodarstva sovražno«, »da moramo sprejeti zakonodajo, ki bo prijazna do trga«, »da so stroški dela previsoki«, »da je treba povečati konkurenčnost«, »da moramo vse sprivatizirati«, »da moramo korporacijam znižati davke«, »da se država prepočasi umika iz gospodarstva« in tako dalje. To, da tega še nismo storili, dokazuje, da smo navadni idioti, zarukanci, primitivci, balkanci! In da smo z eno nogo še vedno v komunizmu. Ergo: letos so se vse te neoliberalne topike poravnale v popolni vihar – v diktat in triumf enega odstotka.

A to še zdaleč ni vse. Naomi Klein je v knjigi Doktrina šoka lepo pokazala, da neoliberalci – de facto aparatčiki finančnega kapitala, enega odstotka in mednarodnih finančnih institucij (Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija ipd.) – vse svoje ideje in projekte najlažje izpeljejo v krizi, v času hude politične, ekonomske ali naravne katastrofe, potemtakem v času, ko je družba, ki jo je zadela nenadna katastrofa, v stanju zmanjšane »prisebnosti«, ko je zmedena in prestrašena, dekoncentrirana in najbolj vodljiva. Ameriški ekonomist Milton Friedman, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja poskrbel za reboot neoliberalnega evangelija (in potem dobil Nobelovo nagrado), je rad poudaril, da je kriza priložnost: »Tisto, kar je bilo pred krizo nemogoče, je zdaj mogoče.« Tisto, česar pred krizo, ko so bili ljudje pri sebi (mirni, koncentrirani, brez strahu), ni bilo mogoče izpeljati, je mogoče izpeljati zdaj, v času krize, ko so ljudje zbegani in izgubljeni.

In klasični liberalizem – alias neoliberalizem – je od izbruha velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa vse do sedemdesetih let živel v osami, povsem izrinjen z ekonomskega prizorišča. Bil je brez teže in dignitete, outsider, nebodigatreba. V sedemdesetih letih je začel ponovno vstajati, toda svoje ideje in koncepte je najprej testiral v tretjem svetu, v deželah v razvoju, daleč od Zahoda – najprej v Čilu, takoj zatem pa v Braziliji, Urugvaju in Argentini. Jasno, povsod so Friedmanove »reforme« – projekt neoliberalne prenove – izpeljali ob podpori fašistoidnih vojaških hunt. Ekonomski šok je bil ozaljšan s šoki torture in represije – z brutalno diktaturo, vsesplošnimi kršitvami človekovih pravic, aretacijami, izginotji, internacijami, eksekucijami, »Karavano smrti«, množičnimi grobišči, torturo, ki je vključevala elektrošoke, in štadioni, spremenjenimi v koncentracijska taborišča. Tiste, ki se z »reformami« niso strinjali, so zaprli ali pobili, represijo pa prelevili v javni spektakel.

A kot rečeno: to je bil le test. Le petting, sondiranje terena, uvod. Le igranje na majhnem prostoru. Zdaj pa je neoliberalizem končno zaživel: zdaj, v času krize, je končno zadel tombolo – Evropsko skupnost. Prvi svet. Samo srce Zahoda. To, kar je lahko prej počel le v tretjem svetu, v državah v razvoju, lahko zdaj počne v prvem svetu – v Evropski skupnosti. To pa ni več mala stvar, ampak prava stvar. In počne lahko, kar hoče. Evropsko skupnost lahko zdaj končno predela po svoji podobi, ali bolje rečeno – končno je napočil čas, da v Evropski skupnosti, ki se še vedno utaplja med preostanki povojnega »socializma«, povojne socialne države, izvede kapitalistično revolucijo. Res, če kdaj, potem lahko prav zdaj počne, kar hoče. Ne brez razloga: evropske vlade se obnašajo tako voljno kot nekoč Pinochet, ljudstvo pa je tako zbegano, tako prestrašeno, tako dekoncentrirano in tako neprisebno kot nekoč čilsko – oh, ali pa brazilsko, urugvajsko in argentinsko. Neoliberalizem, evangelij enega odstotka, v Evropski skupnosti ni le ponovno vstal in zacvetel, ampak jo je okupiral. Niti nebo ni več meja.

Teror je partner reform

Tu imate torej Evropsko skupnost, ki jo je udarila kriza, huda ekonomska in finančna katastrofa. Tu imate ljudi, ki so od te krize povsem šokirani – prestrašeni, zbegani, dekoncentrirani, panični, neprisebni. In tu imate dodatni šok, »teror«, s katerim skušajo olajšati izpeljavo vseh teh ekonomskih sprememb, teh neoliberalnih »reform« in »prilagoditev«. Od varčevalnih ukrepov do zmanjšanja javnega zadolževanja in trošenja – od privatizacije do vitke države. Teror? Ne pozabite: leto 2011 je bilo leto zastraševanja.

Strašili so nas z Grčijo, strašili so nas s Portugalsko in z Irsko, strašili so nas s Španijo in z Italijo, strašili so nas, da se Evropska skupnost spreminja v Grčijo, strašili so nas, da je Evropska skupnost tik pred zlomom in propadom, strašili so nas z Evropsko skupnostjo dveh hitrosti, strašili so nas z evrom dveh hitrosti, strašili so nas s smrtjo evra. In grozili so nam: če ne storimo tega ali onega, če ne sprejmemo tega ali onega ukrepa, potem bomo padli z vlaka – potem bo evro crknil – potem bo Evropska skupnost propadla – potem bo Evropska skupnost postala Lehman Brothers – potem jo bodo kupili Kitajci. Kdo nas je strašil? Protestniki? Ne, ampak vlade po diktatu finančnega sektorja – enega odstotka.

Tisti 1 %, ki privatizira dobičke in podružblja izgube. Tisti 1 %, ki se ima za nepogrešljivega, najbolj racionalnega, najbolj vizionarskega in najbolj preroškega.

Zastraševanje je kulminiralo pred kriznim vrhom Evropske skupnosti, ko so nas strašili s smrtjo evra – če vse države Evropske skupnosti ne bodo takoj sprejele fiskalnega pakta, če torej svoje finančne suverenosti ne bodo podredile centrali, bo konec evra, borze bodo ponorele, razveljavili bodo Schengen, vse bančne vloge se bodo avtomatično spremenile v nove stare valute, ljudje bodo izgubili velik del prihrankov, gospodarska rast bo še bolj padla, brezposelnost se bo povečala, nezadovoljstvo se bo militariziralo, tekla bo kri. Zastraševanje je bilo strašno in brezmejno: govorili so o superevru in tem, da bodo nekatere vrgli iz Evropske skupnosti, bonitetne agencije so grozile z znižanjem ratingov, tudi znižanjem ratinga začasnega sklada za reševanje evra, krožile so govorice, da Mednarodni denarni sklad že zbira denar za reševanje Evropske skupnosti in tako dalje.

In res, vse države – razen Britanije – so potem sprejele fiskalni pakt. Evro je bil s tem rešen. Če seveda verjamete, da je bil na smrtni postelji. Je mogoče, da so ga rešili na enem samem kriznem vrhu, na enem samem »odločilnem«, »usodnem«, »zgodovinskem« sestanku? Takih »odločilnih«, »usodnih«, »zgodovinskih« vrhov Evropske skupnosti je bilo namreč zadnje čase – vse tja od začetka krize – že kar nekaj, pa jim krize ni uspelo rešiti: zakaj bi jim uspelo rešiti evro? Ne, evro očitno ni bil na smrtni postelji – le ljudi je bilo treba prestrašiti s smrtjo evra, da bi se lažje strinjali s fiskalnim paktom, ki ni temelj nove, povsem centralizirane, federativne Evropske skupnosti, »Nove Evrope«, »fiskalne unije«, ampak povsem očiten znak nove neoliberalne države, v katero finančni kapital – veliki socialni inženir – spreminja Evropsko skupnost.

Fiskalni pakt je znak neoliberalne centralizacije – ustvarjanja vitke države, ki se ne bo smela zadolževati in ki ne bo mogla trošiti. Zaradi »nacionalnega ponosa« in drugih populističnih kapric v tako izgubo suverenosti ni hotela pred krizo privoliti nobena država – rečeš, da je evro na smrtni postelji, pa v to privolijo vsi . Kar je pred krizo nemogoče, je v času krize mogoče. Še več: kar je pred krizo politično nemogoče, je v času krize politično neizogibno. Le ljudi moraš prestrašiti – in šokirati. Le prestrašene in šokirane moraš še dodatno prestrašiti in še dodatno šokirati. Ko so šokirani, so bolj prilagodljivi. Kot so govorili friedmanovci: »Kolektivna travma je idealna priložnost za radikalni socialni in ekonomski inženiring.«

Ste opazili, kako zelo se je z vsakim ukrepom – z vsako reformo, tudi s sprejetjem fiskalnega pakta – mudilo in kako hitro ga je bilo treba sprejeti? Kot da gre za življenje in smrt. Ali pakt ali smrt! Nič novega. To je le star neoliberalni trik, ki ga je priporočal že Milton Friedman: ko izbruhne kriza, je treba reagirati hitro in odločno ter vsiliti nagle in nepovratne poteze, preden se družba ponovno vrne pod »tiranijo statusa quo«. Dokler je družba še šokirana, zmedena in dezorientirana, se lažje odreče rečem, ki se jih je prej – pred katastrofo – oklepala. Friedman je ocenjeval, da ima vlada približno šest mesecev, da izvede velike reforme, ki si jih prej ni upala. »Druge priložnosti morda ne bo.« Zato se vedno tako mudi. In zato se tudi zdaj stalno tako mudi.

En odstotek je le en odstotek – in tega se zaveda. En odstotek pač najbolj profitira tedaj, ko je večina v komi, ko torej večina zamrzne in ko demokracija izgine. Tudi Fried–man je dobro vedel, da je diktatura idealna za vpeljavo neoliberalnih ukrepov in »reform« – da tega v demokraciji ne moreš storiti. Če hočeš to storiti, potem moraš demokracijo začasno zamrzniti. Bolj ko je trg liberaliziran, uspešneje nadomešča demokracijo – in bolj jo dela nepotrebno. Politični teror je partner ekonomskih »reform«. Ko so ljudje v šoku, jim najlažje izpereš možgane – prosti trg, kot si ga predstavlja en odstotek, pa lahko zaživi le, če ljudem izpereš možgane. Če hočeš družbo vrniti v stanje čistega kapitalizma, moraš ljudstvo najprej deprogramirati in ga potem na novo sprogramirati.

Rojstvo čistega kapitalizma

In natanko to so letos počeli v Evropi: po diktatu enega odstotka so jo vračali v stanje čistega kapitalizma (varčevalni ukrepi, reforme, vitka država ipd.), demokracijo so začasno zamrznili (fiskalni pakt in druge reforme enega odstotka so bili izbrani, ne pa izvoljeni), ljudi pa so deprogramirali – zbegali, prestrašili, dekoncentrirali. Ja, čisti kapitalizem lahko vpelješ le, ko so ljudje v komi. Še toliko bolje, če pri tem zgroženo in šokirano gledajo, kaj počnejo ekstremisti, evropska verzija ameriške Tea Party, recimo Anders Behring Breivik, ki je razstrelil Oslo in pobil množico ljudi, italijanski rasist, ki je postrelil Afričane, in nemški neonacisti, ki pobijajo »tujce«, predvsem Turke. Vidite, družbo je treba urediti! Države je treba disciplinirati! V nasprotnem primeru nas čaka še več tega! Če se Evropska skupnost ne bo disciplinirala, če se bodo države še naprej zadolževale, če ne bodo nehale trošiti, če torej ne bodo sprejele neoliberalnega koncepta, potem jih čaka kaos! Nasilje! Ekstremizem! Fašizacija!

Kdo ve, morda nas vse to čaka, če ga bomo sprejeli, ali bolje rečeno, če bomo sprejeli diktat finančnih elit, diktat finančnega kapitalizma, diktat enega odstotka, ki mu je uspelo letos – tako kot nekoč Friedmanu, ki je v državi videl le podizvajalca prostega trga (pa četudi je prav država tista, ki trgu omogoča, da sploh je trg!) – dokončno dokazati, da država ni rešitev, ampak problem: vlade držav Evropske skupnosti so panično sprejele fiskalni pakt, ki naj bi krotil, reguliral, nadzoroval in discipliniral države, v vsem tem času pa jim ni uspelo sprejeti pakta, ki bi krotil, reguliral, nadzoroval in discipliniral finančni sektor, finančne elite, tisti »magični« en odstotek. Paul Krugman, ameriški nobelovec, je nedavno opozoril: prvič, da ni res, da so evropske države v težavah zaradi javnega zadolževanja, drugič, da strogi varčevalni ukrepi nikjer in nikoli niso uspeli (zadolžene države se niso nikjer in nikoli pobrale zaradi strogih asketskih ukrepov), in tretjič, da se je treba bati ideologov, ki skušajo Evropi prodati svoje programe strogega varčevanja in ostrega zategovanja pasu.

Ideologi, pred katerimi svari Krug–man, so anti-Keynesi. To je bil tudi Friedman. To so tudi neoliberalci, slavilci in oznanjevalci čistega kapitalizma. In to je kakopak tudi tisti odstotek. Totalni, absolutni, kompletni anti-Keynes. Vsi skupaj so skušali namreč letos dokazati, da se je britanski ekonomist John Maynard Keynes motil in da so bile njegove teorije le zabloda: Keynes je trdil, da se mora država v času krize odločno angažirati – da mora intervenirati – da se mora vmešavati v gospodarstvo – da mora posegati na trg – da se mora zadolževati in da mora trošiti. Neoliberalci zdaj pravijo: glejte, kam so pripeljale vse te državne intervencije! Glejte, kam je pripeljalo vse tisto javno zadolževanje! Na rob propada in razpada Evropske skupnosti! Keynes se je motil! Friedman je imel prav! In seveda: mi, Evropska skupnost, smo Čile. Dežela v razvoju. Saj res, kam je pripeljalo vse tisto javno zadolževanje? Pri odgovoru ne smete pozabiti, kaj je bil cilj vsega tega javnega zadolževanja reševanje finančnega sektorja. Države širom po Evropi – in širom po svetu – so z javnim zadolževanjem reševale predvsem razsuti finančni sektor, finančno elito. En odstotek.

Tisti 1 %, ki misli, da se zgodovina z njim konča. Tisti 1 %, ki je prevelik, da bi smel propasti.

Ergo: leto 2011 je bilo leto ideologije enega odstotka. Finančnim elitam, ki so z baloni, piramidnimi igrami, hazardiranjem in Ponzijevimi shemami ustvarile krizo, je uspelo Evropo prepričati, da balon, piramidno igro, hazard in Ponzijevo shemo predstavlja prav zadolževanje države. Protestniki so skandirali: »Dokapitalizirajte nas, ne pa bank!« Ali pa: »Ne bomo plačevali vaših dolgov!« Toda vlade so dokapitalizirale prav banke – bankirje, njihove plače, njihove nagrade in bonuse, njihove delničarje in kreditorje. Plačale so njihove dolgove. Protestniki so razbijali iluzijo, da ni mogoče ničesar spremeniti, toda vlade so se zlomile in priznale: kapitalizem je postal prevelik, da bi smel propasti. In ne le da je postal prevelik, da bi smel propasti, ne le torej, da je postal večji od Voldemorta, ampak je tudi prišel do točke, ko ga ni več mogoče regulirati. Ravno nasprotno: finančne elite so tiste, ki lahko zdaj povsem odkrito regulirajo države. Ne pozabite, zdaj premiere postavlja finančni sektor – Mario Monti, novi italijanski premier, je nekdanji svetovalec Goldmana Sachsa, Lukas Papademos, novi grški premier, pa je nekdanji podpredsednik Evropske centralne banke. In tipično: niti prvi niti drugi ni bil izvoljen, ampak je bil tja, na premiersko funkcijo, izbran.

Gotovo se spomnite vica o tipu, ki pride v banko, rekoč: »Rad bi položil ta jebeni denar!« Uslužbenka za okencem zgroženo odvrne: »Tako pa že ne boste govorili v naši banki!« Tip potem vztraja, da bi rad »položil ta jebeni denar«, uslužbenka pa vztraja, da se v banki tako ne govori. Ker pa tip vztraja, pokliče menedžerja. Tip ponovi: »Rad bi položil ta jebeni denar!« Menedžer se zgrozi: »Tako pa v naši banki ne boste govorili!« Tip vztraja pri svojem, menedžer pa pri svojem. Ko obupa, pokliče direktorja banke. Tip dahne: »Na loteriji sem zadel 10 milijonov evrov in zdaj bi jih rad položil.« Odvrne direktor: »Kaj – in ta PIZDA noče vzeti vašega denarja!?« Kaj je sporočilo tega vica? Rekli boste: ta vic nam sporoča, da so banke v krizi zato, ker so bile preveč pohlepne. Ne, banke so v krizi zato, ker ljudje svojih loterijskih dobitkov ne nosijo več v banke, ampak denar raje odnašajo iz bank – tako kot prej iz igralnic. V igralnice se jim ne izplača več: v igralnicah znajo tveganje oceniti precej bolje kot v bankah.

Vrnitev nevidne roke trga

Ne, leto 2011 ni bilo leto protestnikov, ampak leto enega odstotka. Osebnost leta je bil en odstotek. Lahko sicer rečete, da je bil antiosebnost leta, neosebnost leta, celo brezosebnost leta, toda finančne elite so ves čas nastopale prav kot osebnost. Za koga rečemo, da je osebnost? Za nekoga, ki je ugleden in vpliven, za nekoga, ki je avtoriteta, za nekoga, ki vliva spoštovanje, za nekoga, ki mu je treba verjeti, za nekoga, h kateremu se obrnemo, ko smo v dvomih in ko ne vemo, kaj narediti. Finančne elite, ki poosebljajo tisti en odstotek, so igrale natanko tako osebnost: stalno smo jih spraševali, kaj mislijo o nas. In niso bile zadovoljne z nami: »Finančni trgi se ne odzivajo!« »Finančni trgi se slabo odzivajo!« »Finančni trgi se negativno odzivajo!«

Vlade so morale paziti, da finančnih trgov niso prizadele ali pa užalile. Samo da ne izgubimo njihovega zaupanja! Pazite, da jih ne vznemirite! Finančni trgi niso bili zadovoljni z Grčijo, Portugalsko, Irsko, Italijo, Španijo, paktom o stabilnosti in rasti, evrom in Evropsko skupnostjo, z ničimer, zato nas niso in niso hoteli nagraditi. Kar je noro: finančne elite, ki jih je družba rešila (in bogato nagradila!), so se izselile iz družbe – in prešle v neke vrste štrajk. Podobno kot v romanu Atlas Shrugged, neoliberalni Bibliji, ki jo je leta 1957 napisala Ayn Rand: največji kapitalisti, nezadovoljni z odnosom, ki ga ima vlada do kapitalizma, se izselijo iz družbe – in tako se začne prvi veliki štrajk enega odstotka. Protest finančne elite.

Vlade so dale letos prednost »sindikatu« in diktatu finančnih elit. Protestniki so se temu – diktatu enega odstotka, diktaturi finančnega kapitalizma – sicer uprli, toda elit to ni motilo. V resnici jih je motilo to, da so bili protestniki tako mirni, tako kultivirani in tako nenasilni, da je bila represija nepotrebna. Škoda! Že Milton Friedman se je namreč zelo dobro zavedal koristnosti povsem odkrite represije v Čilu in drugod: če je represija skrita, potem nima tistega »šokantnega« učinka, ki ga potrebuješ za hitro izpeljavo »reform«. Pretiravanje tu nikoli ne škodi.

Ko so evropske vlade sprejele fiskalni pakt, so rekli, da bo država, ki bo ta pakt kršila, takoj kaznovana – avtomatično. Vprašanje je le: kako se bo to zgodilo? Kako bodo državo takoj kaznovali? Kako bo izgledal ta avtomatizem? Tega niso razkrili. Toda povsem verjetno je, da bo to izgledalo tako kot v Tarantinovi epizodi Štirih sob, v kateri tip stavi, da mu bo uspelo vžigalnik prižgati v vseh desetih zaporednih poskusih – če mu ne uspe, mu lahko odrežejo prst. Trik je seveda v tem, da mu vžigalnika ne uspe prižgati že v enem izmed prvih poskusov – in prst mu avtomatično odrežejo. Izgubi ga v trenutku, ko mu ne uspe prižgati vžigalnika. Temu lahko rečete nevidna roka trga. In taka nevidna roka trga bo očitno kaznovalni avtomatizem fiskalnega pakta. Leto 2011 je bilo leto, ko je uspelo enemu odstotku dokazati, da nevidna roka trga res obstaja.