Čeh zgolj po naključju

Bil je zanimiv in nekonvencionalen. Pisec in disident Vaclav Havel je bil tiste mrzle zime leta 1996 v svoji pisarni videti bolj kot naključni mimoidoči, kakor gost, in veliko manj kot predsednik Češke. Ker sem prihajala iz razdejane države, ki ji je vladal vedno mrki diktator, sem bila presenečena že takoj ob prihodu v predsedniško palačo na Hradčanih, saj sem se ob vstopu vanjo počutila, kakor bi vstopala v kako starinsko gledališče in ne v pomembno državno ustanovo. Ob pogledu na osamljenega dremavega vratarja, ki je »varoval« Havla, sem se spomnila ceremonialne pavlihovske garde, vseh tistih uniform, ki so dan in noč stražile hrvaškega predsednika Tuđmana. Vaclav Havel se očitno ni bal svojega ljudstva in tudi vloge češkega predsednika ni razumel kot božanskega poslanstva.

Ponosno mi je pokazal svojo sobo, ki jo je bil sam uredil, v njej pa so prevladovale police s knjigami. Manjši nered je pričal o njihovi pogosti rabi. Očarljivi 60-letnik je govoril tiho in umirjeno, o nekonvencionalnosti tega državnika pa je pričal tudi platnen hipijevski trakec na levem zapestju. Čeprav je izhajal iz ene najbogatejših čeških družin in čeprav je tudi sam postal del češke zgodovine, je bil sodoben državnik, ki mi je, obdan s knjigami in s cigareto med prsti, govoril o tegobah sodobnega časa – predvsem o nacionalizmu in medetnični nestrpnosti.