Teater, ki klofuta

V Sloveniji se je neposredno politično in angažirano gledališče (in your face, v fris), ki je cvetelo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja z udarnimi predstavami, s katerimi je načenjalo partijski režim, ob spremembi ureditve umaknilo bolj intimistični dramatiki, zadnja leta pa se znova prebuja zanimanje zanj.

Med tistimi slovenskimi režiserji, ki so prepričani, da gledališče ni pravo, če »ni kritično, ne vzburja, če ne trese tal, če ne klofuta, če ni drzno«, je Sebastijan Horvat, ki je z uprizoritvijo Raztrgancev Mateja Bora tematiziral razkol med domobranci in partizani in v režijah Cankarjevih predstav Hlapci, Romantične duše, Za narodov blagor razgalil pohlep in logiko delovanja slovenskih tajkunov v Dolini Šentflorjanski.

Toda bolj kot slovenski režiserji, ki večinoma v institucionaliziranih gledališčih v uprizoritvah tematizirajo subtilne momente človeške duše in medčloveških razmerij ali pa segajo v politično gledališče z brechtovsko hermenevtiko, so bila v zadnjem letu pozornosti deležna gostovanja hrvaških režiserjev mlajše generacije. Z brezkompromisnimi, angažiranimi predstavami so ti od Slovencev in Slovenk zahtevali nov premislek o Jugoslaviji, o njihovi vlogi v času skupnega življenja in ob razpadanju države.

Mladi hrvaški režiserji, kot so Oliver Frljić, Ivica Buljan, Borut Šeparović, zahtevajo refleksijo. Popolnoma utemeljeno, kajti tudi v Sloveniji po osamosvojitvi nismo opravili treznega premisleka o obdobju petdesetih let, ko smo, v dobrem in slabem, živeli z ljudmi v nekdanji Jugoslaviji. Frljićeva predstava Leksikon YU-mitologije nas opozarja, da smo po osamosvojitvi zakoračili v čudoviti svet globalizacije goli in bosi in z bežanjem v varstvo evropskih integracij grobo prerezali vezi, ne samo z južnoslovanskimi narodi, ampak v marsičem tudi s svojo mladostjo in spomini, ki so vendarle zaznamovani z jugoslovansko pop kulturo, njenimi zvezdami, izdelki, glasbo in celotnim miljejem skupne države. Režiser je zato v predstavo vključil znane osebnosti iz nekdanje Jugoslavije. Na primer, Mileno Dravić in Sonjo Savić, Borisa Dvornika in Bato Živojinovića, Emirja Kusturico in Lepo Breno. Javne osebnosti nekdanje yu-scene, ki jih je »zlorabil« v imenu umetniške svobode. V pogovoru nam je Frljić dejal, da je mogoče prek njihovih usod najbolj razbrati, kaj je pomenila ideja Jugoslavije in v kaj se je spremenila.

In ko Frljićeva predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine in Šeparovićev Razredni sovražnik brezkompromisno razgaljata pokroviteljski odnos »avtohtonih« Slovencev in Slovenk do ljudi na -ić, do izbrisanih, in nas soočita s predsodki in frustracijami, ki prežemajo slovensko družbo, spoznavamo, da smo na poti v Evropo marsikaj izgubili. Mladi hrvaški režiserji nam ničesar ne očitajo, kvečjemu spodbujajo nas k premisleku o nas samih. Da bi se znebili predsodkov do Balkana in znova, vendar na drugačni ravni in vzorcih vzpostavili medčloveške vezi z ljudmi, ki tu živijo.

Morda je vstop hrvaških režiserjev na slovensko gledališko prizorišče s temo nas samih in našega odnosa do bližnjega okolja začetek tega procesa.

Mogoče je bilo opaziti »udeležbo volivcev v športnih oblačilih (trenirkah), ki so imeli na roki s kemičnim svinčnikom napisano številko ...«
Neznani Tomaž Majer, na spletni strani SDS, o volivcih Zorana Jankovića in njihovih volilnih postopkih