Kritika / Harlan Coben: Ne povej nikomur

+ + + +

Odkopana preteklost

Coben, Američan, ki je pobral vse velike nagrade za žanr in ima blazne naklade, piše na zavihku, očitno gre tudi pri nas, saj zadnja stran napoveduje še izid treh uspešnic samo letos. Ne povej nikomur je priporočilo, ki ga dobi po zapleteni in zabrisani in skrivnostni elektronski pošti pediater, ki je pred osmimi leti v brutalnem umoru množičnega morilca (ta je svoje žrtve po dolgotrajnem mučenju žigosal) izgubil ženo.

Zdaj naj bi mu, tako rekoč vstala iz groba, pisala ravno ona, ob tem pa se, prav nič naključno, za primer začnejo zanimati tudi drugi, lokalni magnat s sumljivimi metodami za ohranjanje imperija in njegovi trdoroki fantje, federalci in policisti kar tako. Vmešajo se še mediji in jezični dohtarji in našemu pri odkrivanju ni lahko, hitro mora teči in biti zvijačen. Še dobro, da pozna par krepkih manekenk in da mu je za zdravljenje otroka blazno hvaležen lokalni afroameriški diler. Tako imamo potem celoten družbeni prerez, od kadilnic kreka do banketov kreme, od tihotnih jezer in njihovih globin do ultraurbanih, ruševinastih in komaj še poseljenih mestnih kvartov, v katerih niti policiji ni lahko pri srcu. Coben v številnih kratkih poglavjih izriše različne vpletene, skoraj fantastične urbane nindže in revolveraške morilce kar tako, maso butastih policajev in kakšnega brihtnega in skeptičnega za zraven, vsi so dovolj živahno izrisani in zanimivi.

Dogajanje usmerja in vodi v kratkih rezih, pogosto se kar sredi poglavja spremeni zorni kot ali kadrovska zasedba, govorec, vse pa je strašno mobilno in hitro in seveda spisano tako, da drži bralca vse do konca. Ta ponudi nekaj preobratov, morilec se nam zabliskne pred samim koncem kar nekajkrat, in če nismo pozorni na drobno omembo enkrat vmes, ga skoraj ne moremo pogruntati; tudi zato, ker jih Coben varno skrije med pozitivce, zlo je prisotno tako rekoč zraven, ves čas. No, na koncu odkrijemo enega od morilcev; trupel je namreč več, povezava med njimi je ohlapna, nekateri so mrtvi tudi kar tako. Cobnu uspe z dovolj dobrim pregledom zmešati različne ravni, prikrito resnico o preteklosti in dinamično sedanje dogajanje, v katerem se ves čas sliši v ozadju zavijanje policijskih siren ali pa vsaj piskanje policijskih radijskih postaj. Dinamično, kratkočasno, za dneve z vremenskimi obremenitvami, ko nista nujna prevelika pozornost in stilsko prilagajanje.