Niko Kralj

Kraljevo življenje je bilo dramatično, predvsem zaradi usode njegove družine, saj je edini član »Grebinarjev«, ki je preživel drugo svetovno vojno. Rodil se je v Zavrhu pri Trojanah leta 1920, oče Frančišek Kralj je bil mizarski mojster, kasneje tudi trojanski župan in predsednik gasilskega društva v Trojanah. Umrl je zgodaj, zato je Niko prekinil šolanje na klasični gimnaziji in pri komaj 16 letih prevzel očetovo obrtno delavnico, da bi skrbel za brate in sestre. Ob delu je študiral in končal realno gimnazijo.

Prišla je druga svetovna vojna: brata so Nemci ustrelili leta 1942, mamo internirali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, ker je skrivala ilegalce, 15-letna sestra Marinka se ni hotela ločiti od mame, tako da sta obe umrli v Auschwitzu, brat pa zaradi bolezni doma. Niko je poskušal mamo rešiti iz taborišča, a so zaradi tega tudi njega zaprli v Ankenstein in kasneje v Mauthausen. Leta 1945 je pobegnil v partizane. Po vojni je vpisal arhitekturo na Tehniški fakulteti v Ljubljani, diplomiral je pri Edu Mihevcu z nalogo Razvoj sedežnega pohištva skozi vse čase. Po diplomi se je na Mihevčevo priporočilo zaposlil v tovarni pohištva Stol Kamnik in tam vodil razvojni oddelek do leta 1960, ko je bil izvoljen za docenta in je začel predavati na FAGG-u, leta 1966 je postal izredni profesor in ustanovil inštitut. S pianistko Veroniko Zupanič se je poročil leta 1954, leta 1959 se jima je rodila hči Veronika, danes profesorica, doktorica fizike, ki se zaveda, da se je mati odpovedala karieri pianistke, da bi podprla moževo dinamično mednarodno kariero. Težka zgodnja leta njegovega življenja so zarisala močno značajsko potezo borca, radovednega in iznajdljivega, prebrisanega in očarljivega avanturista, predvsem pa velikega izumitelja. Sedmega septembra lani je Niko Kralj dopolnil 91 let.