Kritika / Tamburice in (ustne) melodike
Ponovoletno potikanje po Metelkovi
Posebnost zasedbe True so tamburice, občinstvo v prvih vrstah pa je od začetka do konca vztrajalo v mosh-pitu.
Prvi ponovoletni teden v Ljubljani tudi letos ni presenetil s koncertno ponudbo. Za vse, ki ne zdržijo brez glasbenih dogodkov, je rešilni obroč ponujala le Metelkova, pa še tam se je vse skupaj zgodilo na petkov večer. Ljubitelji funka in soula so v Gala hali lovili Zeleno sonce, dubberji in reggaejaši so Jah-a slavili na Dublabu v Channel Zeru, glavoloputarji pa so pretres poiskali v Gromki. Slednja, žanrsko sicer zelo raznolika dogodka, sta bila izvrstna priložnost za preverjanje tega, kako se ob težkih udarcih zabavajo pripadniki dveh zelo specifičnih plemen.
Najprej je zaropotalo v Gromki. Ugibanja o tem, kaj točno smo slišali, bomo pustili odprta, ne nazadnje se glede precej nepomembnih mikrožanrskih posebnosti ni uspelo zediniti niti najbolj gorečim poznavalcem. Slišali smo pač kopico metalskih in obmetalskih muzik, v te pa so se priložnostno prikradli elementi etna, punka in še česa. Brežiški ekstremneži Dickless Tracy so po standardnih nastavkih grindecora, thrash in death metala poropotali le v zaključku, uvodoma pa so predvsem raztegovali rife.