(Ameriška) obramba

Prejšnji teden se je ministrica za obrambo Ljubica Jelušič na svojem blogu vprašala, ali ima križanje veleposlanika Mussomelija kaj skupnega s peticijo za odpravo Slovenske vojske. Ugotavlja, da naj bi bila oba, ona in ameriški veleposlanik, žrtvi neupravičenega političnega in medijskega obračunavanja ter narobe razumljena.

Spomnimo se: ministrica je o peticiji pred dvema letoma dejala, da jo strokovno gledano razume kot legitimen pogled dela civilne družbe na nacionalno varnost. Večkrat je zatrdila, da so bili nekateri predlogi všečni in prijazni, a nerealni in nestrokovni. Največkrat pa je bila citirana njena izjava, da je peticija usmerjena proti ustavi, ker v njej med drugim piše, da za obrambo države skrbijo obrambne sile. Razumljivo je, da ni bila navdušena, ko so peticijo podprli in komentirali akademiki, aktivisti in navsezadnje tudi politiki.

Znova pa je zavajala, ko je sestavljanje peticije v zapisu prejšnji teden pripisala „koalicijskim zaveznikom“. Mladinina peticija je bila povsem nestrankarska in nepolitična, njen namen je bil spodbuditi razpravo o preoblikovanju vojske v Sloveniji. Da bi bilo to nujno, je lani v intervjuju poudaril tudi nekdanji šef generalštaba Slovenske vojske dr. Iztok Podbregar.

In kako je ministrica svoj primer povezala z ameriškim veleposlanikom? Joseph Mussomeli je bil pred kratkim „narobe razumljen“, ko je na prijateljske pogovore takoj po volitvah povabil voditelje parlamentarnih političnih strank. Namesto da bi kot drugi veleposlaniki v občutljivem obdobju po volitvah vodje pustil pri miru, je na veliko razlagal, zakaj njegovo ravnanje ni bilo napačno in ni pomenilo vmešavanja v notranje zadeve države, v kateri službuje.

Napake je pač laže zagovarjati kot jih priznati, in natančno tako glede peticije še vedno deluje Jelušičeva.