Kritika / Izlet

za +

Slovenci so svetovni popotniki, ekstremni športniki, maratonci, alpinisti, sprehajalci, pohodniki – gibalci. Komaj čakajo, da se premaknejo. Toda slovenski filmi so vedno tako statični, tako negibni, tako mrtvi. Vedno so tudi bili. Vedno so komaj čakali, da se ne premaknejo. Gibanje so slabo prenašali, če ne že kar sovražili.

Med gibanjem se težko govori – med gibanjem težko izgovarjaš vse tiste klene besede, s katerimi je skušal slovenski igralec vedno izreči celokupnost slovenske samobitnosti. Vsako besedo je bilo treba jasno in razločno slišati, od začetka do konca – da ne bo igralec svoje tehnike pravilnega dihanja metal stran. Najprej je bila beseda. Kot so si Slovenci rekli: hej, če se že moramo ukvarjati s filmi, temi »grešnimi«, »hudičevimi« podobami, potem to vsaj počnimo v skladu z Biblijo. In za visoko mašo slovenske filmske besede je bila potrebna akustična cerkev, ki jo je tako dobro poosebila nekdanja Viba, parkirana v »nekdanji« cerkvi.