Kritika / Nick Cave: Smrt Zajčija Munra

+ + + +

Sodni dan

Zajči Munro ni, kot bi sklepali z naslovnice, sodobna basen o simpatičnem angorastem puhastem bitju; Munro, samooklicani Zajči, je kljub kravatam z zajci, čeprav ob omembi svojega vzdevka vedno pokaže ušesca s stegnjenimi prsti za glavo, kljub sklicevanju na zajčje drobno in permanentno flodranje, potenten, neustavljiv, v svojih očeh blazno prefrigan in šarmanten, iz njega žari faktor x. Kot trgovski potnik s pomlajevalnimi in kožonategovalnimi in sploh kremami se giblje kakor plenilec med ženami, kot potrebujež ima prepoved vstopa v nekaj hitroprehranjevalnih lokalov in verig, žrtve njegove silne erotične naperjenosti ga večinoma ignorirajo ali – še raje – za njim zasikajo kakšno našpičeno.

Cave v tem romanu izpisuje usodo zablodelega kruhoborca, ki se mora preživljati s prodajo lažnih obljub mladosti, ki mora negovati sanje zdolgočasenih gospodinj o lepšem jutri. Pri tem pa zabrede v stisko, posebej po ženinem samomoru, ko mora s sinom, Zajčijem mlajšim, na teren in gre tam vse narobe, še najbolj ob obisku bolnega očeta, prave podobe patriarhalnega možaka, zajebanega in nepopustljivega, čeprav že dobro načetega od bolezni in let. Tri generacije, ki se brez upa zmage borijo za preživetje in minimalno človeškost.

Cave svoj roman izpiše v apokaliptičnem duhu; prikazovanje žene na vsakem koraku, sinovo postopno izgubljanje vida, možak, ki z rogovi iz trgovine mori na drugem koncu Anglije in prihaja počasi proti Zajčiju in njegovim, tovornjakar, ki z betonsko hruško drvi po cestah in katerega tetovirano roko z iztegnjenim sredincem nekajkrat opazimo, postopna degradacija poklica in Zajčijevo vse bolj trdovratno popivanje, podnevi, med delom, vse potrjuje, kot sugerira naslov, da se stvari ne morejo srečno končati. Vse je malo beckettovsko navzdol, od tik pred zdajci, ko je navzven še kerlc, do končnega zloma in čustvene razvaline. Roman je izpisan v tu in tam gostem poetičnem jeziku, utripajoča in nepregledna urbana džungla ter izgubljenci in njihove specifičnosti so popisani v dovolj nabitih podobah, kar približuje to prozo poeziji ali pa glasbeni kompoziciji, skupaj z nekakšno abstraktnostjo in zumiranjem na detajl, tudi ponekod precej odločnim premeščanjem in preimenovanjem. Da mora Zajči pred odhodom še pred nekakšno poroto za vsa svoja nedela, to k žanru skoraj sodi in ga pomika v smeri fantastike, ki osmisli tudi nekaj nejasnih epizod, pri katerih prvič pomislimo, da se Zajčiju počasi in vztrajno trga, da gre v franže njegov razum.