Uvodnik / Grega Repovž: Brez predsednikovega pečata

»Politika se ne bo vmešavala v delo medijev, uredništev in novinarjev; meja svobode novinarskega dela sta lahko samo zakon in profesionalna etika.«
—Načela in temeljni cilji koalicije, 1. načelo. Koalicijska pogodba SDS, DLGV, DeSUS, SLS in NSi

»Koliko časa bomo še odjemalci električne energije plačevali kvazilevičarska bluzenja na Studiu City?«
—Uradni zapis stranke SDS na Twitterju med oddajo Studio City, 23. januarja zvečer

Čeprav je kronanje koalicijske pogodbe zasenčilo nastop predsednika republike Danila Türka, se je treba ustaviti ob njegovi odločitvi, da ne bo niti formalno predlagal Janeza Janše za mandatarja za sestavo vlade. To vseeno, torej kljub vsemu, kar Janša je in predstavlja, ni bila lahka odločitev. S tem je predsednik republike dal jasno sporočilo tako volivcem kot tudi mednarodni javnosti. Janši pa je vzel pomemben del legitimnosti. Sporočil je, da bo sicer imenovanje Janše za mandatarja legalno, vendar pa je nanj položil trdo senco.

Slovenija dobiva Janšo za predsednika vlade v res težkem trenutku. Pa ne gre le za gospodarsko krizo – ne nazadnje, kot iskreno priznava novi predsednik evropskega parlamenta Martin Shultz, je v tem trenutku možnost, da Evropska unija razpade, toliko verjetna, kot da obstane. Čeprav se celotna Evropa osredotoča na varčevanje, Slovenija in bodoči premier tudi, večina evropskih vrhov, vključno s komisijo, že ve, da to ni rešitev in da še vedno nimajo odgovora na poglabljajočo se krizo. Evropa, v katere krizo smo ujeti tudi v Sloveniji, je v tem trenutku skupina 27 držav brez denarja, z velikimi dolgovi in brez pravih idej, kaj narediti. Celotna skupnost je v zadregi, zgodovinski zadregi. Vse je drugače. Samo pomislite, pravi Shultz: Nemčija je v razmerju do Kitajske tisto, kar je Luksemburg v razmerju do Nemčije. To so časi za velike voditelje. Za velike glave. Evropi jih primanjkuje, Sloveniji še bolj.

Na tem mestu bi z veseljem rekli, da obstaja vsaj najmanjša možnost, da bo vlada Janeza Janše, ki prihaja, drugačna od tiste, ki smo jo doživeli med letoma 2004 in 2008. Da se je Janša kaj naučil iz tistega obdobja. Uradni zapis o Studiu City na Twitterju, ki si ga je privoščila SDS v ponedeljek, razblinja še zadnje (resda redke) morebitne upe. Podpora Viktorju Orbanu v evropskem parlamentu, ki so jo izrekli predstavniki poslancev aktualne koalicije, pa odstranjuje tudi zadnje sence dvomov.

Janša bo legitimnost za večino potez iskal v gospodarski krizi. Nemalokrat bo imel prav, nemalokrat bo to le pokritje za poteze, ki bodo imele povsem ideološko podlago. Posegi, ki jih v imenu krize napoveduje koalicija, so namreč veliki (res pa, da si morda nekateri partnerji sploh ne predstavljajo, kaj so podpisali). Že napovedane spremembe v financiranju zdravstva in pokojninskega sistema pomenijo popolno revolucijo slovenske socialne države. Kako drugače razumeti uvajanje dodatnih zdravstvenih zavodov in individualizacijo pokojninskih zavarovanj? Sindikate čakajo hudi časi. Težko bodo na eni strani nasprotovali res nujnim reformnim ukrepom, a ti ukrepi, ki prihajajo, so v resnici veliko bolj radikalni in niso odgovor na krizo, temveč odločitev za novo razporeditev premoženja in dohodkov med prebivalstvom. Koalicija ne skriva, da bo spet razbremenjevala finančno najmočnejše. In če je Janša to v letih konjunkture težko utemeljeval, ima zdaj priročen izgovor za vsako potezo. Gre za nujne reforme. Da, reforme so res nujne, a možnih rešitev je veliko.

Predsednik republike si je z odločitvijo, da niti formalno ne predlaga Janeza Janše, v resnici naredil prostor za prihodnje ravnanje. Četudi bi Janšo le formalno predlagal, bi ta v očeh javnosti dobil legitimnost tudi z najvišje funkcije, predsednik pa bi – kot tisti, ki ga je predlagal – s tem prevzel odgovornost za njegova dejanja. A s tem si ni umil rok, se distanciral od Janševe vlade. Nasprotno, s tem je nakazal, da ni pripravljen le nemo opazovati razvoja dogodkov in da bo tudi v prihodnje aktiven. Gre za izrazito državotvorno potezo predsednika.