Temna stran demokracije

V soboto so se tudi uradno uresničile naše najbolj temačne more, ki so nas mučile vse od padca vlade septembra lani. Princ teme je v živem prenosu iz državnega zbora obljubil, da bo spoštoval ustavna določila. Ni pa recimo omenil, da bo spoštoval zakone, nehal ponarejati dokumente ali da bo nehal spodbujati k sovraštvu do manjšin.

A koalicijskih partnerjev, ki so si izpogajali bistveno slabše položaje, kot bi si jih morda v kakšni drugi kombinaciji (da ne omenjamo, da bo trojanski konj Virant mirno pustil, da SDS prevzame notranje ministrstvo, pod katero želijo premakniti tožilstvo), to nič ne moti. Biti v istem čolnu kot ljubljeni vodja je vendarle čast, pa četudi s tem podpišeš članstvo v skoraj kriminalni, zagotovo pa moralno sporni združbi.

Ko niti volitve niso več sredstvo, s katerim bi lahko državljani preprečili podreditev oblasti, sodstva in zakonodaje stranki s sumljivo kartoteko, se lahko samo še usedemo pred televizor in pustimo, da nas naslednja štiri leta tolaži program. Čas je, da se naučimo smejati situaciji, v katero smo bili pahnjeni, in veselimo se nove zlate dobe slovenskega humorja.

Na nedeljski prireditvi, na kateri so podelili nagrado Bob leta 2011, smo lahko slišali denimo pregled vicev, ki se vse od vstajenja trenirkarjev, torej od volitev naprej, valjajo po spletu. Povsem smo se že navadili, da bo prenos prireditve, če ta poteka v Mariboru, verjetno vodil Tadej Toš, na njej pa bo pela Maja Keuc. Dva pristna štajerska izvozna artikla sta tudi tokrat poskrbela za uvod v prireditev, ki pa se je začela precej klavrno, a smo vseeno zdržali do konca in dočakali Tomaža Ranca, ki je hotel biti šaljiv in se je spraševal, ali ga bodo zaprli med prireditvijo ali šele po njej. Kolikor se spomnimo, mu med zadnjo Janševo štiriletko ni bilo hudega.

Čeprav nam Toš že gleda iz ušes in čeprav smo kar nekaj vicev že zdavnaj prebrali na spletu, se je ta štajerski igralec naloge lotil resno. Pokati vice eno uro, sicer s kar nekaj glasbenimi premori, ni kar tako. A ko je ven privlekel ustavo Republike Slovenije in začel citirati najbolj zanemarjene člene, smo mu vsaj za nekaj minut odpustili šovinistične vice in splošno nesimpatičnost. Spomnil nas je namreč na nekaj pozitivnih stvari diktature, pardon, demokracije, kjer lahko vladajo poraženci na volitvah. Humor v takšnih časih je lahko bolj angažiran, ljudje bolj jezni, kopičile se bodo peticije in morda nam po vsem hudem končno uspe reset, ki so si ga tako močno želeli Virantovi trojanski konji.

Ali pa bomo vsak dan lahko gledali harmonikarske oddaje s kakšno novo oddajo o Slovencih po svetu. Slovencev po svetu namreč utegne biti po vrnitvi Princa teme vedno več, zato ne dvomimo, da je prav, da se temu resorju nameni dodatna pozornost. Tudi na TV-ekranih.