Kritika / Tomaž Kosmač: Varnost

+ + +

Čas zgodnjih del

Kdo bo nadziral nadzornike, kdo bo varoval varnostnike pred njimi samimi?

Franček Rudolf je davno, v svinčenih časih, napisal roman Očka, vrni se nam zdrav domov; naslov je izbral po geslu na plakatu iz proizvodnih hal in v romanu obdelal varnostne inženirje in njim podobne varnostne profile. Sicer gre za eno samo nizanje nesreč, med delom, ob delu, iz dela, ki kot da dokazujejo, da je človek največje bogastvo – obenem pa tudi najbolj krhko in neobstojno. Danes, kakšnih štirideset let kasneje, Kosmač izpisuje podobno zgodbo, enako položeno v čase socialističnega brezdelja in anomalij diktature (proletariata), samo iz žabje perspektive.

Kako je opustil varnost študija in štipendiranja in v Idriji, v svinčenem kraju, začel kot varnostnik, predvsem nočni, saj je takrat mogoče nemoteno krast pijačo in jedačo, se zavleči v kakšen kot in malo oddremati. Ob tem sprijaznjenju s pretežno varnostniškim vsakdanjikom – oziroma vsakonočjem – se počasi izpisuje pot umetnika. Nekoga, ki s svoje proletarske pozicije in rahlo negotov prodira v centralne in cenjene idrijske umetniške in pijanske kroge, počasi tudi že objavlja v Mladininih Mladih potih in je potem dan prve objave in ponos ob tem tisti občutek, ki bi ga najraje obdržal za zmeraj, občutek, postoj! v prav faustovskem smislu. Kosmačevo pripovedovanje je prostodušno, drugače od večine piscev šankistov in popivalcev, ki se neženirano hvalijo in možačijo in pri tem brezmejno pretiravajo, takoj nato pa emocionalno izsiljujejo in sentimentalizirajo, gre pri njem za odkrito in sprijaznjeno pojavnost, ki je bližje realizmu kot romantičnemu po–veličevanju margine.

Tako so vse epizode, od trgovskega skladišča do rudnika živega srebra, popisane kot postaje na poti, celo s priznavanjem nekakšne blagohotne podpore avtoritet, šefov in nadrejenih, to ni kakšna uporna in pankerska drža, čeprav so časi bolj tisti kot tile. Ob divjih pijanskih epizodah in kakšni sramežljivi erotični se skozi roman o Varnosti, torej nekdaj monopolni službi za varovanje, postopno vse manj monopolni, presvaljka tudi velika količina zanimivih mestnih posebnežev, odštekanih modelov in nenavadnih, skoraj neverjetnih prigod, kar mu daje potrebno pikareskno barvitost. Gre za zgodnja dela, Kosmač se vrača v čas svojih pisateljskih začetkov, tudi zato je to čas komaj izgubljene (pisateljske) nedolžnosti in so epizode temu primerno razblažene, manj drastične kot v prejšnjih delih, ki se ukvarjajo s kasnejšimi, zrelejšimi leti, tudi pisava je malce bolj linearna in do bralca prijazna, vendar hkrati manj ambiciozna.