Napad na Iran spomladi?

Večmesečne špekulacije o tem, da bi Izrael lahko napadel Iran, so dobile nov pospešek po zadnji izjavi ameriškega obrambnega ministra Leona Panette, ki napoveduje napad v obdobju od aprila do junija letos. Panetta je namreč po poročilih Washington Posta po koncu zadnjega vrha v Bruslju izjavil, da “verjame, da obstaja velika verjetnost, da bo Izrael napadel Iran aprila, maja ali junija, preden Iran prične z izdelavo jedrske bombe”.

Po njegovi oceni bodo Iranci “že zelo hitro imeli dovolj osiromašenega urana v obratih globoko pod zemljo, iz katerih bi lahko naredili orožje – in potem bi jih samo ZDA lahko ustavile z vojaškimi sredstvi.” Izraelski predstavniki naj bi že obvestili ZDA, da “naj se držijo ob strani” ter pustijo Izrael “da to naredi sam”. Panetta sam je tem ocenam kasneje dal še dodatno verodostojnost, saj ni želel demantirati navedbe v Washington Postu.

Grožnje in manevri

Tudi Pentagon ne želi komentirati informacij, ki so bile objavljene samo dan zatem, ko je šef izraelske vojaške obveščevalne službe, general Aviv Kohavi zatrdil, da so iranski znanstveniki uspeli obogatiti dovolj radioaktivnega materiala za izdelavo ne ene, temveč štirih jedrskih bomb. Po njegovi oceni bi sicer Iran potreboval še okoli leto dni za izdelavo “surove” jedrske bombe in nato še leto ali dve za izdelavo jedrske bombe, ki bi jo lahko montirali na balistično raketo. Po oceni izraelskih analitikov ima zadnjo besedo o tem, ali bo Izrael izvedel napad, izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu. Ta odločitev naj bi bila po oceni izraelskih analitikov “ena od najbolj kritičnih v zgodovini Izraela”, saj bi lahko privedla tudi do povratnih akcij gibanja Hezbolah ter že zelo destabiliziranih oblasti v Siriji in Egiptu. Izraelski vicepremier Moše Jalon, ki se je pravkar vrnil iz obiska ZDA trdi, da ima Iran že rakete, s katerimi bi lahko dosegel ZDA, po njegovih besedah po obisku z ameriškim predsednikom Barackom Obamo pa bo “Izrael Iran ustavil tako ali drugače”. Napad podpira tudi izraelski obrambni minister Ehud Barak.

Kmalu po tem najnovejšem krogu groženj je prišel odgovor iz Irana, kjer je ajatola Ali Hamnei, iranski vrhovni verski voditelj, v govoru med molitvijo na Univerzi v Teheranu dejal, da bo Iran odgovoril z “lastnimi grožnjami”. “Grožnje se bodo obrnile na njihovo škodo. Naj Američani in ostali vedo, in to tudi vedo, da imamo zoper grožnje z vojno in embargom tudi mi naše grožnje, ki jih bomo uresničili, ko bo za to čas. Grozijo nam z izjavami, da je vse mogoče, toda vsaka vojna bo desetkrat hujša za ZDA, kot pa njihove grožnje, ki samo kažejo njihovo nemoč,” je dejal Hamnei. Iran je sicer pravkar praznoval triintrideseto obletnico od islamske revolucije leta 1979, ko je padel režim šaha Pahlavija, ameriškega zaveznika.

Da bi Izrael lahko spomladi napadel Iran, je nedavno ocenil tudi Mark Fitzpatrick, ameriški strokovnjak za “jedrsko diplomacijo”, predvsem zato, ker ni verjetno, da bi Rusija ali Kitajska pristali na možno resolucij VS OZN, v kateri bi pisalo, da obnašanje Irana ni v sladu s sporazumom o neširjenju jedrskega orožja. O možni vojni je vse več poročil tudi na naslovnicah ameriških časnikov, kritični ameriški analitiki pa takšne vsebine že primerjajo z “bobnanjem po vojnih bobnih” ter vzporejajo s stanjem v ZDA pred Pearl Harbourjem, ko so ZDA s svojimi aktivnostmi in naftnim embargom uspele izzvati japonski napad na njihove sile, kar je ZDA odprlo možnost, da se vključijo v drugo svetovno vojno.

V južnem Iranu so se verjetno kot odgovor na te grožnje pravkar začeli tudi veliki manevri iranske revolucionarne garde. To so že drugi manevri v kratkem času. Pred tem so na jugu Irana potekali manevri iranske mornarice, vendar iranska revolucionarna garda velja za bolje opremljen del vojske, ki nadzoruje tudi najbolj sofisticirana orožja, ki jih premore Iran.

Pritisk evropskih držav – tudi Slovenije – ter ZDA na Iran ima seveda tudi svojo temno plat, ki je povezana predvsem s politiko “dvojnih kriterijev” samega “zahoda”. Logika, po kateri bi že sam obstoj jedrskega orožja v Iranu, pomenil resno nevarnost za jedrsko vojno, je brez prave podlage. Kot dokazujejo obdobja globalnih konfliktov med velikimi silami (med ZDA in SZ oziroma kasneje Rusijo) ali pa primeri prav tako “nezakonitih” pridobitev jedrskega orožja s strani regionalnih nasprotnikov Pakistana in Indije, zgolj obstoj jedrskega orožja ni privedel do jedrske vojne. V primeru Indije in Pakistana države sveta prav tako niso naredile ničesar, da bi preprečile izdelavo jedrskega orožja, še posebej ne s kakšnim embargom ali pa vojaško akcijo.

Dodaten problem stroge obravnave Irana zaradi domnevne pridobitve jedrskega orožja je popolnoma drugačna politika zahodnih držav in predvsem ZDA do pridobivanja jedrskega orožja s strani Izraela. Izrael je po eni strani bombardiral jedrske objekte v Siriji in Iraku ter se sedaj pripravlja na vojno z Iranom, da bi drugim (arabskim) državam preprečil to, kar je sam storil v preteklosti. In to ob tihem pristanku ZDA, ki “uradno” o izraelskem jedrskem programu nekaj desetletij ni želel vedeti ničesar.

Dvojni kriteriji ZDA

Ta maškarada se je začela v petdesetih letih, ko Izrael od Eisenhowerjeve administracije ni uspel pridobiti zagotovil, da bo zaščiten z ameriškim jedrskim dežnikom. Takoj zatem so Izraelci s pomočjo francoskih znanstvenikov v Dimoni sredi puščave Negev pričeli graditi svoj jedrski kompleks. Odločitev o tem je sprejel izraelski premier David Ben Gurion. Nadzoroval ga je Šimon Peres, sedanji predsednik Izraela. Projekt so z letali U” že kmalu odkrili Američani, toda ameriški predsedniki o tej zadevi uradno nikoli niso želeli vedeti nič. Razlog je bil preprost – ker so uradno vsi podpirali Sporazum o preprečevanju širjenja jedrskega orožja, bi se morali odzvati, to pa bi pomenilo velike notranjepolitične probleme tudi za njih. Ko je bil leta 1963 Kennedy prvič prisiljen, da vpraša Šimona Peresa o jedrskem njihovem programu je le-ta dejal: “Lahko vam odkrito zagotovim, da mi ne bomo uvedli jedrskega orožja v regijo. Zagotovo ne bomo prvi, ki bi storili kaj takšnega. Nimamo nobenega interesa, da bi to naredili. Prav nasprotno, imamo interes da zmanjšamo vojaške napetosti in celo popolna razorožitev”. Pet let zatem, leta 1968, je jedrski kompleks Dimona pričela proizvajati pet jedrskih bomb letno. Toda ko je celo ameriški predsednik Lyndon Johnson dobil poročilo CIE o tem dejstvu, je naročil njenemu direktorju Richardu Helmsu, da “zakoplje” poročilo. O tem niso obvestili nikogar, niti takratnega državnega sekretarja Deana Ruska, niti obrambnega ministra Roberta McNamare. Izrael ni želel podpisati Sporazuma o neširjenju jedrskega orožja - za nagrado pa je dobil letala F-4, ki bi lahko ponesla jedrske bombe celo do Moskve.

Ameriški predsednik Richard Nixon je bil še bolj razumevajoč. V Izraelu so na muho kmalu vzeli ne samo Egipta in Sirije, pač pa tudi Moskvo, prepričani, da bodo varni, ker tedanja SZ ne bo dovolila napada arabskih sosedov na njih, v kolikor bi v Moskvi vedeli, da lahko zaradi tega postanejo tarče jedrskega napada tudi sami. Po oceni novinarja Seymurja Hersha, ki je prvi razkril podrobnosti o tem izraelskem programu, je bila ta izraelska logika leta 1973 verjetno celo uspešna. Ob nepričakovanem napadu Sirije in Egipta na Izrael naj bi Golda Meir zaukazala pripravo jedrskega orožja, takoj zatem pa naj bi v Moskvi zahtevali ustavitev arabske ofenzive. Istočasno so v ZDA prav zaradi obvestila o pripravljenosti izraelskega jedrskega orožja takoj pripravili zračni most s z vojaško pomočjo Izraelu. Kljub temu ZDA in Izrael še danes “uradno” ne vesta ničesar o jedrskem programu Izraela samega, razlog za vojno pa postaja domnevni iranski program, ki bi, celo če bi obstajal – nastal šele nekaj desetletij za izraelskim programom. Politika za “Bližnji vzhod brez jedrskega orožja” bi zato morala najprej priznati, da je jedrsko orožje v tem delu sveta prisotno že več kot petdeset let. In potem s pravičnimi kompromisi in predvsem pritiskom na Izrael, ki bi privedli do ustanovitve palestinske države demontirati žarišče krize – ne pa, da z novimi grožnjami svet potiskajo v še eno vojno.