Kritika / Nikolaj Lilin: Sibirska vzgoja

+ + + +

O poštenju kriminalcev

Pripovedovalec na svoj trinajsti rojstni dan, potem ko so se z vrstniki prebijali skozi sovražno četrt, kamor so nesli sporočilo svojih starejših in nadrejenih tovarišev, se pri tem s podmladkom konkurence fino mlatili in klali in si rezali kolenske kite in pete, izmodreno povzame: »Po mnogih premišljevanjih in pogovorih s samim sabo sem prišel do sklepa, da z nožem in pestmi ne rešiš ničesar. Zato sem raje prešel na pištolo.«

Lilin začenja pripoved o tem, kako se je likal za kriminalca, v Čečeniji, ko dobimo vpogled v delovanje sabotažne brigade in so vsi čisto izmozgani od bojevanja in smrti in vsega. Takrat se nam zazdi, da je največji kriminalec, ali pa vsaj najmanj etičen in najbolj brezobziren, država sama oziroma vojska kot njen zvesti izvrševalec. Vse drugo v Lilinovi pripovedi o vzgoji v hudodelca ima namreč tradicijo. Gre za tradicionalno skupnost Urk, ki so jo v času stalinizma iz Sibirije preselili v Pridnestrje in Moldavijo, druga ljudstva pa so vozili v Sibirijo. Urke, hudodelci po tradiciji, so razvili močno hierarhijo in trden vrednostni sistem, ki jim je omogočal preživetje, socialno varnost, skrb za starejše, komuniciranje z zaporniki iz svojih vrst in povezovanje v bran pred preostalimi hudodelskimi združbami v zaporih. Zapor oziroma poboljševalnica je za hudodelca samoumevnost, kot recimo matura za dijaka, poboljševalni aresti pa – ni da bi govoril: vse, kar smo prebrali o sovjetski zaporniški hierarhiji pri Solženicinu ali Martinu Amisu v Hiši srečanj, je zdaj od znotraj zaostreno pri Lilinu. Se nam zdi, da gre pač za način kaznovanja, ustrezen razvitosti družbe, mimo kakšnega zlobnega načrta politične ali kakšne druge elite. Sicer pa Lilin, ki je knjigo spisal v italijanščini in jo opremil z lastnimi skicami za tetovaže arestantov – kaj pa če je vse res, pomislimo – roman o vzgoji mladega hudodelca popisuje v širokih poglavjih, v katerih ob učinkoviti in dih jemajoči akciji, nožkanjih in klanjih in mlatenjih s priročnimi rekviziti ne manjka razlag skrivnega besednjaka hudodelcev.

Ne manjka niti simbolike, naslavljanja, hierarhije, ljudskega pravoslavnega misticizma in religioznosti, odnosa do oblasti in do rivalskih brezvestnih, zadetih in izkoreninjenih, podivjanih konkurenčnih združb. Kot predstavnik poštenega poklica, ki izginja, predvsem zaradi vse šibkejše etike konkurence, zaradi intrig političnih elit, ki so zajebale Pridnestrje in jim je uspelo to prikriti pred svetom, je seveda malo nostalgičen za preteklimi časi. Zdi se, da postaja tudi kriminal vse bolj brezvesten in brez temeljev, kot vse druge oblike ekonomije.