Kritika / Milan Jerovec in Milan Batista: Podobe Valvasorjeve Ljubljane

+ + + +

Knjiga o Ljubljani pred 300 leti.

Ko hodiš po starem mestu, občuduješ stavbe, ki jih vidiš kot zgodovino davnih časov. Ker na poslopjih ni letnic gradnje, vse skupaj premakneš daleč nazaj. Danes si morda fasciniran nad palačo univerze, ne da bi vedel, da je še stoletje nazaj tu stala mogočna vicedomska palača. In prav to premestitev na začetek 17. stoletja, v pogled, ki ga nudijo Valvasorjeve, bralcem omogočata Jerovec in Batista.

Če sta zdaj osrednji topos Frančiškanska cerkev in Prešernov spomenik, se je nekdaj tam vzdigoval griček, na katerem je domovala avguštinska cerkev, medtem ko je bil današnji Prešernov trg zelo pozidan, rekli pa so mu Svinski trg, saj so tam trgovali z živino. Biser tedanjega mesta je bil na Starem trgu okoli cerkve sv. Jakoba z jezuitsko gimnazijo, pravo čudo pa Knežji dvor, v katerem se je bohotil nasad pomaranč in limon; vendar ne za sleherne oči, bil je namreč zaprt za javnost. Pa tudi sama javnost se je zelo spreminjala: iz mesta so bili izgnani Židje (1515), protestanti, zapustili so ga bosonogi avguštinci, priselijo pa se jezuiti (1597) in frančiškani.

Bogato mesto so kajpak imeli radi tudi tujci, tako so ga oblegali razni sovražniki, med njimi posebej vztrajno Turki, ki so vneto plenili cerkve, vendar so se zavoljo mestnega obzidja meščani učinkovito branili. V mesto si lahko vstopal skozi mestna vrata, lahko pa si se pripeljal po vodi, kjer so te ustavila Vodna vrata, ki so jim rekli Grablje, saj so vodno pot ovirali na gosto zabiti koli v obliki črke S.

Imenitna knjiga, ki pa ima eno veliko napako: je odločno prekratka in namesto v kratkih esejih pisana kot kapsulna spremljava podob in risb.