Kritika / Kronika

za

Revolucija bo posneta!

Ljudje se stalno snemajo – vsak svoj korak jutjubizirajo, fejsbukirajo, videoblogirajo, podkastirajo, dokumentirajo, arhivirajo. To so »znaki življenja«, ali bolje rečeno: to, da se snemajo, je edini dokaz, da so še živi. In v tem je nekaj morbidnega. V nekem smislu so že mrtvi. Dogaja se jim to, kar se zgodi junakom Čarovnice iz Blaira in Cloverfielda: ko obsesivno, tako rekoč fetišistično in cinefilsko snemajo svoje življenje, posnamejo svojo smrt.

Ko se začneš snemati, se ne obnašaš več »normalno«, ampak začneš pretiravati – obnašati se začneš »supermansko«, kar pomeni, da začneš siliti v nesrečo. Kronika, pikantna kronika te postpolitične, postbiološke, postestetske ekstaze, je zmontirana iz »najdenega materiala«, ki ga je posnel Andrew (Dane DeHaan), stravmatizirani najstnik. Ko s prijateljema, Mattom (Alex Russell) in Stevom (Michael B. Jordan), zaide v jamo (Platonovo votlino!), jih »magični« kristal (Bližnje srečanje tretje vrste) prelevi v telekinetična bitja – v supermane (Heroje! Može X! Fantastične tri! Skenerje! Carrie!), ki lahko premikajo predmete. Najprej res počnejo to, premikajo predmete, saj veste, za štos (Jackass!), potem pa sklenejo, da bodo premaknili svet, toda ko spremeniš svet (revolucija! 1%! 15o!), vedno proizvedeš več, kot si hotel. Ko dobijo telekinetično sposobnost, dobijo, kot pravijo, »novo mišico« – mišico revolucije.