Jugoslovanska okupacija Italije

Ime mu je Bruno Vespa, je televizijski voditelj. Rodil se je maja 1944. Nazadnje zvesti berlusconijevec, prej pa vedno v udobni bližini oblasti, ne glede na vsakokratni politični pol, s katerega je prihajala, na javni televiziji že 16 let vodi oddajo Porta a porta, s katero si je s polresnicami prislužil vrsto tožb in jih večino izgubil.

V oddaji Dan spomina se je v ponedeljek z gosti lotil za Italijane zimzelene teme fojb in ezulov, a v prispevku se je pojavila fotografija, ki naj bi prikazovala, kako „Slovani“ v hrbet streljajo nedolžne italijanske civiliste. Zgodovinarka Alessandra Kersevan, ki je v času lanske maškarade v Bazovici v intervjuju dejala, da obujanje spomina na mrtve v fojbah v bistvu pomeni obujanje spomina na fašistične zločince in kasnejše nacistične kolaborante, je Vespo opozorila, da so vojaki v strelskem vodu na fotografiji Italijani, civilni talci pa Slovenci. Opomnila ga je, da to fotografijo italijanski mediji in politika že leta sistematično zlorabljajo. Voditelj se gostov z mnenjem, ki nasprotuje njegovemu, po navadi surovo besedno loti, marsikateri je iz oddaje zato že odšel. Kersevanove po tem ni in ni pustil do besede, njene trditve pa je porogljivo izkrivljal; „spodrsljaj“ režije je sicer priznal, a dodal, da je prav to dokaz, da Italijani že vsa leta ničesar ne zanikajo.

Oddaja je le še potrdila, kar že „vemo“ iz stotin italijanskih „zgodovinskih“ knjig, člankov in oddaj: naši sosedi med drugo vojno sploh niso bili krvniki slovenstva, po njej pa so nedolžni vseeno postali žrtve titoističnega nasilja, zgolj zato, ker so bili Italijani. A s fašistično preteklostjo so leta 1945 v resnici opravili tako, da so Mussolinija ustrelili in ga izpostavili javnemu ponižanju, s tem pa se je vsej naciji uspelo prepričati, da je vojno dobila. Oživljanje spominov na fojbe je, tako Kersevanova, orodje italijanske tradicionalno ekspanzionistične zunanje politike do Balkanskega polotoka, ki so jo vodile oboje, desne in leve vlade.

Italijanske vlade so imele doslej srečo, starejši so namreč vse manj brali, zlasti niso brali tujega tiska, saj ga ne razumejo. Celo Vespovo oddajo jih gleda vse manj. A mladi so bolj zvedavi in nekateri vrstnikom iz nekdanjih komunističnih držav celo zavidajo, da so vsaj prek staršev za rep ujeli to „zanimivo izkušnjo“. Bodo končno spoznali, da Slovani v tej tragediji, v kateri ni moglo biti zmagovalca, njihovih pradedov le niso zmetali v fojbe zgolj zato, ker so bili Italijani?