Kritika / Die Antwoord: Ten$ion

+ + + + +

Morda se zdi prenagljeno sredi februarja napovedovati ploščo leta, pa vendar je težko verjeti, da bo do konca leta kdo zamajal tla pod novim albumom južnoafriških provokatorjev, skupine Die Antwoord. Zadnji dve leti v svetu glasbe nihče ni dvignil več prahu kot konceptualno osnovani trojec. Potem ko je pred tremi leti objava videa Enter the Ninja čez noč ohromila zmogljivosti njegovega spletnega ponudnika, so Die Antwoord opazili tudi Universalovi računovodje.

A ljubezen ni trajala dolgo. Ko so se konec minulega leta zgrozili nad vulgarnostjo novega singla Fok Julle Naaiers (afrikansko za »jebite se vsi«), je trojec rekel še »fok julle Universal« in album Ten$ion izdal pri svoji založbi Zef Recordz. Sodeč po prvih odzivih se z Universalovimi velmožmi večinoma strinjajo tudi recenzenti. Albumu očitajo, da ne doseže pronicljivosti predhodnika. In – morda upravičeno – banalnost. Ob teh kritikah se lahko vprašaš le, ali nemara ti ljudje v Antwoordu niso videli kaj, česar tam ni bilo? Jih je trojec res navdušil s tem, za kar so sami mislili, da jih je navdušilo? In zakaj komedijo, ki jo zganja, vidijo kot nekaj slabega? Skozi prizmo teh vprašanj je plošča Ten$ion krepka klofuta tistim, ki glasbo, ali še raje sebe, jemljejo preresno. Z otroškim glasom oborožena Yo-Landi Vi$$er, eminemovsko hitrojezični Ninja in DJ Hi-Tek (ki se menda ne more odločiti, ali je gej ali homofob) s svojim arzenalom kičastih elektronskih mojstrovin debilnosti sodobne popularne glasbe nastavijo ogledalo. Impotentni, politično korektni, kvazirazmišljajoči glasbi preprosto rečejo: »Jebi se.« V tem so naravnost odlični. Najsi bo v videospotih, ko se v gatah valjajo s podganami in v spotlight postavljajo genetske frike, ali pa z besedili, v katerih dolgočasne, generične sodobne raperje zmerjajo z: »It’s all like one big inbred fuck fest.«

Na tem mestu bi bile kritike lahko celo upravičene, toda za Watkinom Tudorjem Jonesom, idejnim vodjo zasedbe, je že dvajset let kreativne (raperske) glasbene kariere. Ninja oziroma Die Antwoord pa je vendarle zgolj njegov konceptualni alter ego. Pa je res? Najsi bo res ali ne, praskanje po glavi ob teh ugibanjih potrjuje, da je početje trojca precej bolj večplastno, kot se zdi na prvi pogled/posluh. Pri tem ne smemo spregledati, da že glasba sama ponuja kup zanimivih domislic. Album Ten$ion se od rap-rejv kombinacije močno prevesi v korist slednjega. Epske sintetične linije v spomin prikličejo zlato obdobje množičnih, ilegalnih plesnih shodov, vse skupaj pa je začinjeno še z mojstrskimi aktualnimi elektronskimi pogruntavščinami ter izjemnim posluhom za pop senzibilnost. Catchy as fuck.