Kritika / Patti Smith: Pač mulca

+ + + +

Odraščanje v umetnika

Ko starejši turistični par med ogledom mesta vidi newyorška ekstravagantno oblečena najstnika in ona vztraja, naj ju on pofotka, on flegma odvrne, da sta »pač mulca«, dva izmed mnogih, ki so se konec šestdesetih priklatili v mesto in se poskušali tako ali drugače umetniško artikulirati, pustiti pečat na sceni.

No, pa nista bila čisto navadna, ona je bila Patti Smith, novovalovka, on kontroverzni, prepovedovani fotograf Robert Mapplethorpe, kronist velemestnega utripa in njegove ekscesne, sm plati. Pač mulca je tako dvojna biografija; čeprav se začne z Robertovo smrtjo in potem rekonstruira njuno prehojeno pot, je hkrati, četudi skromno in v drugem planu, Pattijina umetniška avtobiografija. Pripoveduje, kako sta se srečala po njenem porodu in izgubljenosti v megapolisu, zaživela skupaj, tipala po sredstvih in medijih, v katerih bi ustvarjala, oba začela slikati in kolažirati, izdelovati nakit, zraven neredno službovala in se vsakič znova odločala, koliko denarja bosta prelila za kult(ur)ne produkte kulture in koliko za hrano, pri čemer je bila hrana pogosto zapostavljana. To je knjiga o burnem nočnem in ljubezenskem življenju takratne svetovne kulturne metropole, o znamenitem hotelu Chelsea in shajališčih, o srečevanjih s starejšimi rokerji in pesniki in alter družabno smetano in spomini na Hendrixa in Janis, o zadevanju in razširjeni partnerski skupnosti, o Robertovem prodajanju in postopnem priznavanju svoje homoseksualnosti. To je zgodba o dveh, ki sta želela živeti umetnost in sta ji podredila vse, čisto vse.

Dvojni portret umetnikov, ki sta tudi ob drugih burnih zvezah in avanturah verjela vase in drug v drugega, je izpisan pred razkošno kuliso newyorške scene, na kateri migotajo posebneži vseh vrst, warhollovci in postarani beatniki. Hkrati je zgodba o zatonu nekega obdobja, o davku, ki so ga plačevali za divjost in nebrzdanost, pot je posuta z grobovi tistih, ki so v tem stampedu ob njej omagali. Patti Smith je seveda eno kultnih glasbenih imen, poleg njene nezgrešljive androginske pojave in premišljenega imidža, ki mu v Mulcih posveča veliko pozornosti, so za to nedvomno zaslužna tudi besedila njenih pesmi. O njenem ukvarjanju s francoskim simbolizmom, o zanimanju za eksotične, orientalske kulture, o navezavah na evropske in od evropskih navdihnjene literate, recimo od Blaka do Burroughsa, pa več zvemo ravno iz te ganljive, do kolegov izredno spravljive in pomirjene proze, ki je eno samo pričevanje o lastnem zaupanju v brezkompromisno kreativnost in v svojo zrcalno podobo, ki jo potem, po njegovi smrti, očitno zamenja soočanje s spomini nanj. In pisanje.