Film / Samomorilec

zadržan -

Pasje popoldne.

Nick Cassidy (Sam Worthington), nekdanji newyorški policist, pobegli zapornik, obsojen zaradi ropa diamantov, se prijavi v hotel, odide v sobo, ki se nahaja v 21. nadstropju, odpre okno in stopi na okensko polico – skočil bo. Vsaj tako misli voajerska množica, ki se zbere pod nebotičnim hotelom. In tako misli policijska pogajalka (Elizabeth Banks), ki ga skuša odvrniti od samomorilskega skoka, a ne ve, da je njegovo samomorilsko poziranje le predstava, le diverzija, s katero skuša bratu (Jamie Bell) in njegovi seksi partnerki (Genesis Rodriguez) omogočiti vlom v trezor, v katerem je »dokaz«, da je bil Cassidyju rop podtaknjen.

Trezor, v katerega vlamljata, se nahaja v sosednji stavbi, ker pa morata pri svojem high-tech penetriranju nekajkrat uporabiti tudi eksploziv, potrebujeta tudi dobro tempirani trušč, ki preglasi eksplozije in ki ga zagotovi Cassidy – ko potrebujeta trušč, nakaže, da bo skočil (ali pa začne dol metati bankovce), in ljudje, zbrani pod hotelom, volumen strmo dvignejo. Cassidy nastopa kot ta, ki spontano množico režira, usmerja, giblje, medtem ko David Englander (Ed Harris), lastnik hotela in draguljarne, nastopa kot personifikacija tistega arogantnega, pohlepnega, pokvarjenega enega odstotka. In če sem prav razumel sporočilo tegale trilerja, ki ga je posnel Asger Leth, režiser dokumentarca Duhovi Cité Soleila, potem Cassidy s tem, ko režira, usmerja in giblje množico, omogoči prerazporeditev družbenega bogastva.