»Zakaj bi morali posamezni ljudje za to, da bi demokracija postala v resnici demokracija, žrtvovati svoje življenje?«

Martin Balluch (1964) je danes vodilno ime avstrijskega aktivizma. Doktor matematike in filozofije, ki se je izpopolnjeval in delal tudi na Cambridgeu pri znamenitem astrofiziku Stephenu Hawkingu, se je leta 1997 odločil zapustiti akademske vode in življenje posvetiti boju za pravice živali. Do danes je s svojo skupino aktivistov dosegel zavidanja vredne uspehe. Avstrija je bila prva država na svetu, ki je prepovedala vzrejo piščancev pod baterijsko lučjo, prepovedala je nastopanje živali v cirkusu in v vsaki deželi ima zastopnika pravic živali. Balluch se zaveda, kako tanka je meja med aktivističnimi dejanji in zakonskimi normami. Navkljub temu so ga oblasti leta 2008 skupaj s sodelavci zaprle. V zaporu je gladovno stavkal in v njem 105 dni preživel brez obtožnice. Zaradi protestov javnosti so ga oblasti izpustile, on pa je nadaljeval politično dejavnost.

Prav ta življenjska izkušnja ga je spodbudila k pisanju knjige Upor v demokraciji, ki je postala nekakšen »priročnik« za aktiviste po svetu v njihovem boju za družbene spremembe. Balluch v knjigi sicer opisuje svoje izkušnje v boju z avstrijskimi oblastmi in industrialci, kot rdeča nit pa se skoznjo vleče zaveza nenasilni akciji za izboljšanje sveta za ljudi in živali. Zanj je revolucija tvegano podjetje. Verjame, da je mogoče z demokracijo spreminjati družbo in svet, aktivistična gibanja pa so tisti dejavniki, ki z ozaveščanjem ljudi ustvarjajo pritisk na institucije parlamentarne demokracije, da se te lotevajo potrebnih sprememb.

V knjigi Upor v demokraciji razgrinjate tudi pogled na notranje in nevidne vzgibe človekovega opredeljevanja in ravnanja in zagovarjate tezo, da ljudje niso zlobni ali dobri, da nimajo zlih namer, ko se odločajo za politično participacijo, so pa leni v boju za dobro, kar otežuje prave družbene spremembe. Kako jih vzdramiti in spodbuditi za angažiranje v boju za drugačen, bolj pošten, boljši svet?

Logika delovanja kapitalistične ureditve sili ljudi tudi v dejanja, za katera se sicer ne bi odločali. Zato je treba ljudi nenehno opozarjati na posledice delovanja te logike; to je dolžnost aktivistov, pa čeprav gre pogosto za boj Davida proti Goljatu. Sredstva v tem boju so lahko različna, naš cilj pa mora biti, zmeraj znova, dosegati kompromis s sistemom pri oblikovanju in udejanjanju politik, ki bodo v interesu ljudi, ne pa usmerjene proti njim. Kapitalistična ureditev je že toliko načeta, da je z njenimi eksponenti mogoč dialog, saj so pripravljeni privoliti v kompromisne rešitve pri oblikovanju novih strategij in politik razvoja. Po starem pač ne gre naprej.