Peta obletnica smrti Slobodana Miloševića

Ob peti obletnici smrti Slobodana Miloševića na straneh najpomembnejših srbskih medijev ni mogoče zaslediti člankov, posvečenih nekdanjemu predsedniku Srbije in ZRJ, ki je več kot desetletje veljal za vodilnega srbskega politika. Podobno je bilo že 12. februarja letos, ko se je končalo deset let od začetka sojenja bivšemu predsedniku Srbije in ZR Jugoslavije Slobodanu Miloševiću pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo.

Na naslovnicah srbskih medijev prevladujejo novice o skorajšnjem razpisu predsedniških, lokalnih in parlamentarnih volitev za 6. maj letos in odločitev, da se je sedanji predsednik Srbije Boris Tadić odločil lastni predsedniški mandat skrajšati za 10 mesecev, da bi lahko skupaj s stranko sodeloval na volitvah. Sedanja koalicija želi namreč čim hitreje unovčiti dodelitev statusa kandidata za članstvo v EU, ki ga je Srbiji podelil Svet EU. Srbija, ki je bila leta 1999 zaradi konflikta na Kosovu bombardirana s strani zveze NATO, se te dni pripravlja tudi na vključitev v Evropsko obrambno agencijo, saj bo Srbija 14. marca letos prvič poslala svojega predstavnika na sejo Vojaškega komiteja EU.

Slobodan Milošević, ki je na oblast prišel že po znameniti osmi seji Centralnega komiteja ZK Srbije leta 1987, je bil med napadom zveze NATO na ZRJ leta 1999 obtožen genocida v Bosni in Hercegovini in zločinov proti človečnosti, hudih kršitev ženevskih konvencij ter kršitev zakonov in običajev vojn v Bosni, Hrvaški in na Kosovu. Milošević je bil po izgubi oblasti oktobra leta 2001 sodišču predan 28. junija leta 2001, sojenje pa se je pričelo 12. februarja leta 2002. Na sodišču se je zagovarjal sam. Zaradi infarkta je umrl v priporu Haaškega tribunala 11. marca leta 2006 v 65. letu življenja. Sojenje Miloševiću je bilo prvo sojenje šefu neke države na svetu za dejanja, ki jih je storil v času, ko se je nahajal na tem položaju. Tudi do danes pa ni odgovora na vprašanje, ali niso napako s predolgo obtožnico naredili tudi tožilci. Če bi bila obtožnica krajša, da bi bil sodni proces krajši in učinkovitejši. Tako je za sojenjem ostal samo dokazni material in Miloševićevi odgovori na obtožbe, ne pa tudi sodba.

Ker družina ni dobila dovoljenja, da Miloševića z državnimi častmi pokopljejo v Beogradu, je bil pokopan na dvorišču družinske hiše svoje soproge Mirjane Marković v Požarevcu. Pogreb je bil opravljen brez verskih ceremonij in brez prisotnosti članov družine, ki jih je bilo strah aretacij. Med funkcionarji so bili prisotni nekdanji predstavnik za tisk Miloševićeve stranke SPS Ivica Dačić (ki je danes v Srbiji minister za notranje zadeve), Tomislav Nikolić (danes vodja stranke SNS) in nekaj tujih politikov, predvsem iz Rusije. Iz ZDA je bil na pogrebu nekdanji ameriški državni tožilec Ramsey Clark. Letos Ivica Dačić (ki že tretjič vsako leto ob istem času 11. marca potuje v tujino zaradi »pomembnih državnih obveznosti«) ni bil na grobu Miloševića, od vidnejših funkcionarjev pa je bil prisoten samo minister za infrastrukturo Milutin Mrkonjić.

Milutin Mrkonjić je ob tej priložnosti dejal, da se »dela na tem«, da bi se Miloševićeva soproga lahko vrnila v Srbijo. Med ostalimi znanimi osebnosti je bil prisoten nekdanji odgovorni urednik Politike Hadži Dragan Antić (danes isto vlogo opravlja Dragan Bujošević), nekdanji zunanji minister ZRJ Živadin Jovanović in bivši predsednik Črne gore Momir Bulatović. Znova ni bilo niti sina Marka Miloševića in hčerke Marije Milošević, ki je iz črnogorskega Cetinja poslala venec iz iglavcev. Po besedah Hadži Dragana Antića je njegova hčerka »nostalgična« in vezana za Srbijo ter bi se želela vrniti ter da je »jokala« ter da je »v eksilu, njen mož pa je tukaj.« Nekdanji zunanji minister Živadin Jovanović je prepričan, da bo zgodovina popravila mnenje o Miloševiću. Nekateri Miloševičevi zagovorniki so pred obletnico poudarili, da v Miloševićevem času »niso bili lačni« in da so lahko živeli z nekaj nemškimi markami dohodkov, ter da Milošević zagotovo ni bil »balkanski kklavec«, kot so ga prikazovali zahodni mediji. Opozorili so tudi na njegove zasluge za podpis Daytonskega sporazuma in drugih sporazumov, s katerimi so bile končane vojne v BiH in na Hrvaškem.

 V podgoriških časnikih je bilo objavljenih tudi več osmrtnic ob šesti obletnici Miloševićeve smrti. »Danes je šest let od smrti mojega dragega predsednika," je v osmrtnici v časniku Dan napisal Branislav Dimić iz Beranov. Milisav Popović iz Podgorice pa je "ob šesti obletnici smrti srbskega vožda" sporočil: "Samo mrtvemu so ti lahko odvzeli Kosovo. Neločljiva je zveza med srbskim petim oktobrom in izgubo srbskega Kosova." Dušan Ćetković iz Grblja pa je napisal, da so »po tvoji smrti srbski vazali podarili svobodo srbskega naroda in mirno sprejeli suženjstvo tujemu gospodarju«. V nekaterih elektronskih medijih v Srbiji je sicer mogoče zaslediti ocene, da položaj v Srbiji danes ni veliko drugačen kot nekoč – mediji v Srbiji so namreč morda celo še bolj kot v času Miloševića trdno pod nadzorom oblasti, predsednik države je še zmeraj glavni določevalec o vsem najpomembnejših zadevah v državi, gospodarska situacija je vsak dan slabša, le politika je danes dobila obraten, torej »evropski« predznak.

Povsem drugače pa ocenjujejo tisti, ki so bili žrtve Miloševićevega režima. Momčilo Veljković, ki ga je sin Slobodana Miloševića v Požarevcu tepel in maltretiral, niti po desetih letih ni uspel zmagati v sodnem procesu. Obtožnica proti Marku Miloševiću je medtem zastarala, zaradi tega pa bi se Marko Milošević lahko znova vrnil v Srbijo. »Zaradi kohabitacije s krvniki se Srbija vrti v krogu. Brez alternative in mladih, strokovnih ljudi ne bo sprememb,« opozarja Momčilo Veljković, nekdanji član požarevškega »Odpora«, ki je tudi ob pomoči ameriških diplomatov, finančnih virov in operativcev leta 2001 odigrala pomembno vlogo pri rušenju Slobodana Miloševića, ki ga je 5. oktobra leta 2001 na volitvah premagal Vojislav Koštunica.

O tem, kako danes Srbija gleda na Miloševićevo obdobje, so mnenja še vedno deljena. Direktor Beograjskega centra za človekove pravice Vojin Dimitrijević meni, da v Srbiji mit o Miloševiću do današnjega dne ni porušen. »Morda je bila narejena velika napaka, ker je bilo to sojenje brez kakršnihkoli kritičnih opazk prenašano po televiziji, v naivnem prepričanju, da se bo ljudstvo iz tega nekaj naučilo. V nasprotju s pričakovanji pa je Miloševićeva popularnost na ta način samo narasla. Zelo težko je priznati, da so vse to storili pripadniki tvojega naroda, vključno s človekom, za katerega je glasovala množica ljudi tukaj in ki je bil primerjan z največjimi sinovi Srbije – ter da bo ta mit o njem tako lahko porušen,« za Deutche Welle trdi Dimitrijević. Dimitrijević opozarja, da to tezo potrjuje tudi dejstvo, da je samo dve leti po Miloševićevi smrti njegova Socialistična stranka Srbije postala del oblasti. Po njegovi oceni je to posledica revizije nedavne srbske preteklosti. »Sedaj smo v obdobju, ko nas večinoma vodijo skrajni in manj skrajni nacionalisti. Smo v obdobju težkega nezadovoljstva zaradi poraza, hudega besa do mednarodne skupnosti. Haaško sodišče se doživlja kot tuje sodišče. Prepričan sem, da še zmeraj velja prepričanje, da je to sodišče nepravično. Na graditvi tega prepričanja pa so delali brezštevilni pravniki in profesorji prava, delali so mediji, tako da ni nenavadno, da takšno prepričanje obstaja še danes,« meni Dimitrijević.