Ihta / Maja Novak: Škofja Loka v snegu

Sobica je revno opremljena, majavi okviri oken pod poševnim stropom so razpokani in ne tesnijo. Mraz je. Zunaj nesnažno sneži: nekakšna Groharjeva Škofja Loka v snegu. Starka umira, v rokah stiska knjigo z razbarvanimi platnicami, pismenke na hrbtu so cirilične, mogoče grške. Onstran vrat se na lesenih stopnicah v tesni, obokani cevi stopnišča zbirajo babnice z razpokanimi, razbarvanimi obrazi in stikajo glave; ženskin sin, pravijo, je osebni tajnik gubernatorja v Moskvi. (Od kod, vraga, zdaj Moskva, če smo v Škofji Loki?!) Osebni tajnik gubernatorja, mati pa umirajo v tolikšni bedi. Ko ženska končno izdihne, ji iz rok nežno vzamejo biblijo. Med stranmi Svetega pisma so bankovci visokih apoenov, gladki kot novi, velikanski, ogromni kot listi platan. Biblija je natrpana z njimi, vsaka stran je od druge ločena z bankovcem. Očitno je sin mami kljub vsemu pošiljal denar, ona pa – ali ga je hranila, ker so ji bili bankovci kot nekaj, kar je prišlo iz njegovih rok, ljubši od tega, kar bi kupila z njimi, ali ker ni marala biti odvisna od njegove pomoči, ali celo, ker je v očeh sosed hotela veljati za revno, da bi očrnila sina?