Zvezdniška butičnost

Precej debelo smo pogledali, ko se je na seznamu letošnjih koncertov v Ljubljani pojavilo ta hip eno najbolj vročih glasbenih imen. Ne le zato, ker je Merrill Garbus s svojim drugim albumom W h o k i l l pod imenom tUnE-yArDs minulo leto končala na vrhovih glasbenih lestvic številnih najvidnejših medijev, pač pa tudi zato, ker je s svojimi sodelavci v tem času že koncertirala pred desettisočglavimi množicami na nekaterih najvidnejših svetovnih festivalih.

Začudenje je bilo toliko večje, ker naj bi se koncert v Ljubljani zgodil v majhni Menzi pri koritu na ljubljanski Metelkovi, kamor se po najboljših močeh stisne vsega dobrih dvesto obiskovalcev. Toda potem smo se spomnili, da je Škuc Buba pred nekaj leti v Menzo, ravno v času njenega vzpona med najpriljubljenejše glasbene ustvarjalce, že pripeljala zasedbo Animal Collective. Podobnost se tu ne konča. Tako kot Animal Collective je tudi zasedba tUnE-yArDs s samosvojim izrazom prevetrila aktualne smernice alternativnega popa. In podobno kot velja za Animal Collective, tudi drugačnost zasedbe tUnE-yArDs v polnem sijaju zasveti prav na koncertnem odru. Očitno je to zelo dobro vedela tudi publika, zato ni presenetljivo, da je bil koncert razprodan že teden dni prej.

Previdnost je bila kljub temu na mestu. Ne nazadnje se Garbusova z glasbo aktivno ukvarja šele slabih šest let, za nameček pa v sedanji formaciji s še tremi glasbeniki nastopa vsega kakšno leto. Toda že ob uvodni skladbi je postalo jasno, da se tUnE-yArDs vsaj tako dobro kot na ploščah znajdejo tudi v koncertnem kontekstu. Vse niti v svojih rokah drži Garbusova, ki skladbam najprej postavi hrbtenico v obliki hipnotičnih ritmičnih zank. Na prvi pogled ni to sicer nič novega, ker pa zasedba v živo poustvarja razmeroma kompleksne skladbe z albuma, prostora za bolj ohlapno formo praktično ni.

Merrillin impresivni glas skozi priložnostna improvizirana eksperimentiranja v živo razkrije še dodatne razsežnosti. Saksofonista na odru nista le krinka za koncertni bend, temveč glasbo, ki že sama po sebi navdih črpa na črni celini, z nafankiranimi soulovskimi linijami odeneta v še bolj izrazito afriško podobo. In čeprav je njuno osrednje poslanstvo reinterpretacija studijskih posnetkov, si priložnostno dovolita tudi izlet v svobodnjaško (de)konstrukcijo. Še najmanj opazen je Merrillin stalni sodelavec in soavtor nekaterih skladb, basist Nate Brenner, ki se bolj v ospredje postavi le takrat, ko z glasom podvoji refren. Toda to je očitno tista prava formula, v kateri se tUnE-yArDs znajde izvrstno.

Na koncertu smo imeli vtis, da ima zasedba za sabo mnogo daljšo koncertno kilometrino, kot jo ima v resnici. In če tu dodamo še sproščeno komuniciranje s publiko in zabavno odrsko pojavnost, lahko mirno ugotovimo, da smo imeli priložnost videti še en koncert, ki bo nedvomno ostal zapisan v glasbenih analih.