Petkov novi peskovnik

Kako oblast nadzira medije? Eden najbolj znanih odgovorov na to vprašanje je tisti Noama Chomskega. Odgovor je postavil na glavo, vprašal je: „Kako se nadzoruje General Motors? To ni vprašanje. Eliti ni treba nadzorovati General Motorsa, saj je njena last.“ Oblast seveda ne potrebuje Mira Petka v funkciji direktorja medijskega direktorata na ministrstvu za kulturo, zato da bi nadzorovala medije. Zato da bi usmerjala državno pomoč iz medijskega sklada k „svojim“ tednikom in radiem, zato da bi oglaševalski denar državnih podjetij kanalizirala v „pravi“ smeri. Ne, zato oblast ne potrebuje Mira Petka, dovolj je, da direktor RTV Slovenija ve, kdo ga imenuje, dovolj je, da predsednik uprave Petrola ve, kako ga doseže vladna roka.

Zakaj je torej Miro Petek postal - za zdaj še - v. d. direktorja direktorata za medije, čez približno pol leta pa bo, tisočodstotno, na javnem natečaju premagal vse druge kandidate in postal pravi „direktor“ s službo za nedoločen čas? Odgovor ni povezan z Mirom Petkom, gre pač za to, da mu je oblast podarila razmeroma primerno in dovolj pomembno službo. Petku se namreč na zadnjih parlamentarnih volitvah ni uspelo prebiti v parlament in stranke se takšnim oddolžijo z nagrado. Kljub temu pa Petkovo imenovanje na to uradniško mesto kaže odnos, ki ga ima sedanja oblast do tega občutljivega področja. Sedaj vemo, da je področje v domeni SDS. In sedaj vemo, da se bodo v SDS požvižgali na uveljavljene standarde.

Doslej je bil uveljavljen standard v Sloveniji med drugim tudi, da položajev direktorjev direktoratov niso zavzemali politiki. Gre za najvišje uradniške funkcije, namenjene nevtralnim profesionalcem. Še posebej to velja za medijski direktorat. Ko je Pahorjeva vlada, natančneje stranka Zares, zgolj razmišljala o možnosti, da bi na ta način službo uredila Marku Crnkoviču, ki je v preteklosti v svojem ciničnem slogu omalovažujoče pisal o novinarjih, se je nameri raje odpovedala. A v primerjavi s Crnkovičem je Petek pravi fundamentalist. Nedavno je izdal knjigo V Sovinem gnezdu, s katero je obračunal z izbranimi novinarji, znane pa so tudi njegove izjave o novinarjih, ki jih je ta teden zbral filozof Boris Vezjak.

„Lažnivcem ne verjamemo, tudi če kdaj govorijo resnico,“ je Petek dejal o Mladini. Delo je postalo „uradni list tranzicijske levice, ki ga berejo le še po službeni dolžnosti“ in „udbomafijski uradni list“, ki počasi ostaja brez relevantnih tem. Petek Dnevnika ne bere, saj že „dolgo ne berem pritlikavih moralnih novinarskih pohabljencev“.

Teh izjav mu seveda ne moremo zameriti, ker se bolj kot novinarji v njih predstavlja Petek politik.

Zakaj torej (še) molči Društvo novinarjev? Je sklenilo münchenski sporazum?