Kritika / Dušan Dim: Oprostite, vaše življenje ne obstaja

+ + +

Izgubljeni v vezjih

Dim se je do zdaj bralski publiki predstavil z Distorzijo, s katero je vstopil na prizorišče skozi velika vrata in pobral večernico, nagrado za mladinsko prozo, potem z Rdečo mesečino, tipičnim romanom o maščevalcu, ki z raziskovanjem zločina razkrije nečednosti v zaprtem in jako koruptnem industrijskem gnezdu, kjer je vse eno samo prekrivanje interesov. Za navideznimi mahinacijami stoji želja po gradnji novega centra, v katerem se bodo v artificielnih in ponarejenih razmerah mase zabavale še bolj, kot /bi/ se ob pravih turističnih znamenitostih.

Oprostite, vaše življenje ne obstaja je korak vstran proti praktični ontologiji; Skupina pod vodstvom pripovedovalca, še bolj pa pod nadzorom Mentorja, se bori z nasprotno. Področje boja je vzdrževanje energetskega potenciala, orožje je reklama in prodaja, taktika osvajanje in vzdrževanje novih kvadrantov, nekakšnih fiktivnih teritorijev, na katerih prodajajo identitete, tokrat identitete iz petdesetih let, torej iz časov davno pred Dogodkom, ko sta se prostor in čas zrušila in je vse postalo večno vračanje. Neusmiljen korporativni boj, prodajne lestvice, podpora kupcev, javna glasovanja o vodstvu na podlagi prodajnih uspehov in podobno dajejo temu svetu nespregledljiv podton, sama bitka, poslovne poteze in vse drugo pa potekajo precej abstraktno in skoraj nedramatično; ker je tudi zares abstraktno, virtualno, neozemljeno.

Vmes se zgodi nekaj preobratov z izbrisi in izklopi, kar je najhujša kazen za vsak odmik od kolektivne discipline in pogosta kazen za poslovno neučinkovitost. Dim piše svoj v neko nedoločno prihodnost postavljeni roman čez Matrico; tudi tokrat sta ves spopad in ogroženost posledica neke druge realnosti, sveta drugega reda, ki se zdi resničen kljub iluzornosti, in kar se programiranja in avtomatizma posameznikov in skupin, pa tudi ontološkega statusa dogajanja tiče, gre za nedvomno drzen prozni poskus, ki se zvrne in razreši v umrljivo, vendar pristno, nesimulirano bivanje, v pravo eksistenco z vso ranljivostjo, ki gre zraven. Večji problem je tisto, kar se navesi na ta skelet; najprej precej natančna in anekdotična zgodovina stebrov roken–rola s poudarkom na Elvisu, ki deluje anahronistično in samo obremeni in zastranjuje, ne prinese kaj prida. Potem še ljubavni zapleti in prijateljski preobrati, zapleteni in včasih po nepotrebnem ovinkasti in težko razumljivi. Zdi se, da je ravno z nekajkratnimi obrati Dim izgubil potreben suspenz, spustil bralca v slabo kartografirane fiktivne pokrajine in tam slabše nadzoruje njegovo delovanje in početje; da je z ekstenzivnostjo izgubil nekaj kvadrantov.