Janičarji prihajajo!

Dr. Igor Pribac, filozof

30. 3. 2012  |  Mladina 13  |  Komentar

Referendumski verdikt je jasen: družinski zakonik (DZ) je bil zavrnjen s prepričljivo večino. Udeležba na referendumu v urbanih središčih, kjer je DZ prejel podporo, je bila prešibka, da bi izničila nestrinjanje z njim, ki so ga izrekali ljudje povsod drugod. Veliko ujemanje stopnje podpore DZ s stopnjo urbanosti volilnega okraja potrjuje tezo, da je bilo v jedru celotne razprave vprašanje, kakšno mesto v družbi pripada istospolnim. Toda razprave s tem ni konec. Se je šele dobro začela: novo pravno ureditev na področju varstva otrokovih pravic bo treba sprejeti. Tržnemu povpraševanju se že ponujajo nove biotehnološke prokreacijske možnosti in z njimi prihajajo novi etični izzivi. Izostrena družbena pozornost do diskriminiranosti istospolno usmerjenih bo ostala trajna lastnost prihodnjih tovrstnih razprav.

V dveletni razpravi je marsikdo moral izostriti svoja stališča. Tudi tisti, ki so ostali pri svojih izhodiščih, so morali zanje proizvesti nove argumente. Verjamem, da iz te razprave vsi stopamo globlje spremenjeni, kakor uvidimo ta hip. Kar je bilo pred njenim začetkom samoumevno, brez alternative, nespremenljivo, se je za marsikoga vsaj tu in tam izkazalo za dvomljivo, sporno, spremenljivo. V tem smislu je javna razprava, ki je za nami, neizbrisna zmaga koalicije podpornikov DZ, saj je konservativce prisilila v razpravo, ki je sami ne bi nikoli odpirali. Dialog z drugače mislečim nikakor ni intelektualno in moralno enostavno početje, zlasti ne za tiste, ki se le redko srečajo z moralnimi tujci, tj. ljudmi, ki na pomembna moralna vprašanja gledajo povsem drugače kakor oni sami.

Mnogi so dobili uvid v razsežnosti diskriminacije istospolnih, ki pred to razpravo za mnoge ni bila nikakršen problem. Vse to je prišlo na dan ob t. i. aferi Ciciban. Tisti, ki so ob besedilu o mavrični družini zapiskali na piščalko in javnost opozorili na domnevno izrabo revije v referendumski kampanji, so v nadaljevanju slišali še močnejši pisk nasprotne strani, ki je dokazovala, da pozitivne omembe mavrične družine v obdobju pred referendumom kot take še ne moremo šteti za nelegitimno zlorabo medija v politične namene. Če bi bilo to res, bi to moralo veljati tudi za vsako pozitivno omembo tradicionalne družine v pred–referendumskem času. V nasprotnem primeru bi le ena stran lahko kršila pravila, druga pa sploh ne. Zagovorniki DZ so zato zlahka prešli v protinapad in (na ravni argumentov) zmagovito opozorili, da gre za lažni alarm, ki, prav nasprotno, govori o izgonu »drugačnih« iz šolskih učbenikov, učnih načrtov itd., in na to, da je ta izgon v nasprotju z že sprejetimi edukacijskimi smernicami. Ogorčenje nasprotnikov DZ nad objavo v Cicibanu je bilo pristno, vendar se je izkazalo za povsem neupravičeno in je prav s svojo pristnostjo najučinkoviteje razgalilo diskriminatorno naravnanost tistih, ki so ga občutili. Le zakaj mavrična deteta ne bi smela tu pa tam prebrati zgodbe, ki govori o njih?

Za mnoge je pač vsak vstop istospolno usmerjenih v javni prostor, kaj šele v šolsko obravnavo, nesprejemljiv.

Za mnoge je pač vsak vstop istospolno usmerjenih v javni prostor, kaj šele v šolsko obravnavo, nesprejemljiv. Pravkar zavrnjena kompromisna različica DZ, ki je glede na prvotno istospolnim parom odrekla možnost sklenitve zakonske zveze pred državnim matičarjem, je šla naproti tem stališčem. Uskladila se je z verskim argumentom, da je zakonsko zvezo treba razumeti kot prvi korak k nastanku (tradicionalne) družine, in zato mora biti ta dovoljen samo tistim, ki tako družino lahko ustvarijo. Kot odziv na ta priklon laične države vernim smo iz vrst nasprotnikov DZ slišali, da ta povsem izenačuje istospolne pare z raznospolnimi. Je to mogoče intelektualno pošteno trditi? Uradni dogodek z matičarjem, ki je mnogim raznospolno usmerjenim postal nezanimiv in ga ti pogosto brezbrižno opuščajo, pomeni istospolnim ogromno: zanje je lahko nekakšna obljuba preskoka iz sveta nevidnosti in nizke samopodobe, ki jo ustvarjajo predsodki okolice, v svet vidnosti in ponosnega življenja, v katerem državo lahko razumejo kot svojo zaveznico. S tem ko jim to aspiracijo odrekamo, jih potiskamo v svet pretvarjanja, v katerem je težko graditi visoko podobo o samem sebi, na drugi strani pa s tem podpiramo tiste, ki pri sebi gojijo prepričanje, da je istospolno usmerjen človek moralno manj vreden od raznospolnega. Odrekanje obreda pred matičarjem, simbolne izenačitve obeh s stališča države, se v ušesih gejev in lezbijk sliši kot vabilo, naj se v javnosti še naprej ne kažejo kot to, kar v resnici so, tj. kot vabilo, naj družbi kažejo lice po njeni meri – kot družbena zahteva po licemerju. Enako trdosrčnost ali neobčutljivost izžareva zatrjevanje, da so istih pravic kot otroci raznospolnih deležni otroci istospolnih. Le kako boš kot otrok istospolnih enakopraven drugim, če tvojim staršem skupaj z velikimi verskimi tradicijami, sredi katerih odraščaš, tudi politična oblast ne priznava enakega dostojanstva kot preostalim?

In vendar bi morala biti vernim ljudem nesmiselnost njihovega odrekanja enakega statusa istospolno usmerjenim dobro znana, saj je ta absurd del zgodovine njihove kolektivne usode vernih ljudi. V času po reformaciji je namreč veljalo načelo, da je vladar s tem, ko je izbral svojo vero, izbral tudi uradno vero vseh svojih podanikov. Tisti, ki so sprejeli reformirano krščanstvo in imeli to smolo, da so živeli pod katoliškim vladarjem, so se morali pretvarjati, da so katoliki. In obratno. Pred tem so, podobno, kristjani Jude z grožnjami prisilili v pretvarjanje, da so kristjani. Licemerje in svetohlinstvo sta bili na ta način vgrajeni v civilno normo. Alternativa licemerju je bilo tveganje preganjanja zaradi verskih prepričanj. Usodo, ki so jo nekoč v preteklosti, preden se je pojavila ideja človekovih pravic in z njo legitimnost verske in moralne pluralnosti, verujoči doživljali sami, so njihovi vidni predstavniki v razpravi o DZ namenili istospolno usmerjenim – z izjemo evangeličanov. Med vero in spolno usmeritvijo je namreč pomembna podobnost: obe sta si enaki v tem, da se posamezni osebi vsiljujeta kot nespremenljiva danost, ki je z dejanjem volje ne moreš spremeniti. Prav zato sta danes obe pravno opredeljeni kot osebni okoliščini, ki ne smeta postati vir diskriminacije.

Med vero in spolno usmeritvijo je namreč pomembna podobnost: obe sta si enaki v tem, da se posamezni osebi vsiljujeta kot nespremenljiva danost, ki je z dejanjem volje ne moreš spremeniti.

Še nekaj se mi zdi pomembno ugotoviti. Izhajam iz prepričanja, da je bilo za generiranje odpora do DZ, ki se je pokazal na referendumu, zelo pomembno ali kar odločilno njegovo domnevno omogočanje posvojitve otroka istospolnih partnerjev, tudi ko otrok ni potomec nobenega od obeh partnerjev. Bivši minister dr. Svetlik je kompromisno različico DZ pospremil v javno razpravo prav z zagotovilom, da v njej istospolno usmerjenim potegovanje za posvojitve v nasprotju z izvornim predlogom ni več mogoče. Nasprotniki so v zadnjem delu kampanje vse bolj udarno trdili prav nasprotno. Najbolj udarno je ta argument izzvenel pri tajniku Komisije Pravičnost in mir, dr. Tadeju Strehovcu, ki v zvezi s 60. členom DZ (»Zakonca svobodno odločata o rojstvu otrok. Do skupnih otrok imata enake dolžnosti in pravice.«) spregovori o »zakonodajni ’sabotaži’, saj naj bi prav na osnovi tega člena ustvarili pravno podlago za uzakonitev brezplačnega nadomestnega materinstva in umetno oploditev za zdrave homoseksualne moške«. Predlagatelji, nadaljuje Strehovec, so se »poslužili pravne ukane z namenom, da uzakonijo izkoriščanje revnih žensk, ki bodo proti plačilu za istospolne pare donosile in rojevale otroke. V primeru, da se bodo takšni pari v času nosečnosti ločili, pa bo morala nadomestna mati na ukaz splaviti nerojenega otroka. Takšne etično sporne postopke bi v Sloveniji financirali vsi davkoplačevalci«. Podoba, ki vznika iz teh vrstic, lahko v resnici nažene strah v kosti tudi trezno razmišljujočim in čutečim heteroseksualcem, kaj šele tistim, ki za svojega soseda nikakor ne bi imeli istospolno usmerjenega. Moški homoseksualci, ki zasužnjujejo obubožane slovenske ženske, da jim donosijo otroke, jih nato seveda vzgajajo v sebi enake, dokler jih nekega dne ni več kot heteroseksualcev in tedaj dokončno prevzamejo oblast v družbi! In vse to za »naš« heteroseksualni davkoplačevalski denar! DZ kot zarota istospolnih moških, teh novodobnih Turkov, ki ugrabljajo »naša« dekleta in z njihovo pomočjo vzgajajo svoje janičarje? Tej diabolično perverzni logiki je resnično treba odločno reči ne.

A zaključil bi rad z argumentom, ki ni izrečen s stališča zagovornika DZ, ampak s stališča državljana, ki mu je do razvoja javne deliberacije kot pogoja za dobro delovanje demokracije. Trditev nasprotnikov DZ o »ukani«, ki naj bi istospolnim omogočala nebrzdano porajanje in posvajanje otrok, odpira dokaj jasno in določno pravno vprašanje, ki do referenduma, žal, ni prejelo jasnega odgovora. Pa bi ga moralo, če naj bi vedeli, o čem se odločamo. Tako pa obstaja možnost, da so mnogi DZ zavrnili, ker so nasprotniki s svojo interpretacijo njegovih členov uspeli oživiti njihove (neutemeljene) speče strahove. Brez poznavanja relevantnih dejstev pametnih odločitev pač ni mogoče sprejeti. Relevantno dejstvo pa so tu interpretacije pravnih strokovnjakov.

Družinski zakonik kot zarota istospolnih moških, teh novodobnih Turkov, ki ugrabljajo »naša« dekleta in vzgajajo svoje janičarje? Tej diabolično perverzni logiki je treba odločno reči ne.

DZ je zavrnjen in nič ne bo spremenilo tega. Vendar je nekaj dobrih razlogov, da se še naprej ukvarjamo z načinom njegove zavrnitve: ker se bodo ta vprašanja še pojavila; ker lahko potegnemo kak splošen poduk za bodoča referendumska odločanja in ker gre za osnovno mentalno higieno in intelektualno poštenost. Nismo se strinjali v vrednotenjih dejstev, vendar smo imeli dodatno težavo, saj se nismo strinjali niti o dejstvih, ki naj bi jih vrednotili. Za nameček te dodatne težave nismo dovolj jasno zaznali. Ne glede na razhajanja v vrednotenju bi si morali prizadevati za ugotovitev dejstev. Lahko se ne strinjamo o tem, ali je prav ali ne, da se istospolni potegujejo za posvojitev nebioloških otrok. Mnogi zagovorniki DZ to podpirajo, mnogi ne. Nasprotniki to zavračajo. Ne glede na nestrinjanje bi obe strani lahko priznali drugi, da ima za svoje stališče razumne razloge, o katerih je vredno razpravljati. Toda razprava o DZ se ni vrtela okoli tega vrednotenjskega vprašanja, ampak okoli povsem drugega vprašanja, namreč, ali DZ to dopušča ali ne. Tu bi v razpravo morali poseči pravni strokovnjaki, ki bi morali v ta namen dobiti prostor v najbolj vplivnem mediju, kar jih premoremo.

Nas je torej RKC obvarovala ukan bivšega ministra in odvetnika Senice, ki naj bi sestavljal DZ? Če to namreč ni res, ali nas je RKC ukanila s tem, ko si je te ukane izmislila? Slovenska javnost si zasluži odgovor na to vprašanje. Tudi če ta ne bo čisto tako preprost, kot je vprašanje.