Na vrsti je Mjanmar

Joseph E. Stiglitz

30. 3. 2012  |  Mladina 13  |  Komentar

V Mjanmaru, kjer so bile politične spremembe zadnjega pol stoletja počasne kot polž, si novo vodstvo prizadeva za hitro preobrazbo od znotraj. Vlada je osvobodila politične zapornike, razpisala volitve, začela gospodarske reforme in vneto dvori tujim vlagateljem.

Mednarodna skupnost, ki je avtoritativni režim v Mjanmaru dolgo časa kaznovala s sankcijami, je seveda previdna. Reforme uvajajo tako hitro, da celo znani strokovnjaki za to državo niso povsem prepričani, kaj naj si mislijo o njih.

Vseeno mi je jasno, da ta trenutek v mjanmarski zgodovini pomeni resnično priložnost za trajne spremembe – priložnost, ki je mednarodna skupnost ne sme zamuditi. Čas je, da svet podpre mjanmarski program, ne samo s pomočjo, temveč tudi z odpravo sankcij, ki zdaj ovirajo preobrazbo države.

Za zdaj je ta preobrazba, ki je sledila po parlamentarnih volitvah novembra 2010, osupljiva. Ker je vojska, ki je od leta 1962 držala oblast izključno v svojih rokah, obdržala približno četrtino sedežev v parlamentu, so se mnogi bali, da bodo volitve le kulisa. A vlada, ki je nastala, je veliko resničnejši odraz dejanskih skrbi mjanmarskih državljanov, kot je bilo pričakovati.

Pod vodstvom novega predsednika Theina Seina so se oblasti odzvale na pozive k političnemu in gospodarskemu odpiranju. Napredek so dosegli pri mirovnih pogajanjih z uporniki iz etničnih manjšin – to so spori, ki jih lahko pripišemo kolonialnemu načelu deli in vladaj in so se ga več kot šest desetletij oklepali tudi voditelji v neodvisni državi. Nobelova nagrajenka Aung San Su Či ni le rešena hišnega pripora, temveč se bo na dopolnilnih volitvah aprila letos vneto bojevala za svoj sedež v parlamentu.

Prehod v Mjanmaru je v nekaterih pogledih mirnejši, ni fanfar na Twitterju in Facebooku, a zato ni nič manj resničen.

Na gospodarskem področju so uvedli doslej neznano preglednost proračunskega postopka. Porabo za zdravje in izobraževanje so povečali za dvakrat (treba je dodati, da je bilo izhodišče res skromno). Na številnih ključnih področjih so omilili predpise.

V državi je čutiti upanje, čeprav je nekaj starejših ljudi, ki so že videli, kako so minili trenutki navidezne sprostitve avtoritativne vladavine, še vedno zadržanih. Morda so tudi zato mnogi v mednarodni skupnosti previdni pri ukinjanju osame za Mjanmar. A večina Burmancev meni, da bo država začela pot, s katere se ne bo mogoče vrniti, če bo le znala poskrbeti za primerno uvajanje sprememb.

Februarja sem se udeležil seminarjev v Jangonu in novi prestolnici Najpjidav, ki jih je organiziral eden vodilnih ekonomistov v državi U Mjint. Dogajanje je bilo zgodovinsko, in sicer tako po zaslugi številnega in živahnega občinstva (v Jangonu se je zbralo več kot tisoč ljudi) kot zaradi premišljenih in ganljivih predstavitev dveh svetovno znanih mjanmarskih ekonomistov, ki sta državo zapustila v 60. letih in sta se po več kot 40 letih zdaj prvič spet vrnila v domovino.

Kolega s kolumbijske univerze, Ronald Findlay, je poudaril, da je eden od njiju, 91-letni Hla Mjint, ki je predaval na londonski ekonomski fakulteti, oče najuspešnejše razvojne strategije, in sicer tiste o odprtem gospodarstvu in rasti, ki jo poganja izvoz. Ta načrt v zadnjih desetletjih udejanjajo po vsej Aziji, med drugim tudi na Kitajskem.

Decembra 2009 sem imel predavanje v Mjanmaru. Takrat sem moral biti previden, saj je bila vlada izjemno občutljiva, celo na to, kako se govori o težavah v državi: o revščini, šibki kmetijski produktivnosti in neizobraženi delovni sili. Zdaj je previdnost zamenjal občutek, da se je treba brezpogojno spopasti s temi in drugimi izzivi.

Veliko se razpravlja o tem, kako pojasniti trenutne hitre spremembe v Mjanmaru. Morda se njegovi voditelji končno zavedajo, da država, ki je nekdaj sodila med največje izvoznice riža na svetu, zdaj daleč zaostaja za sosedami. Morda so slišali sporočilo arabske pomladi ali pa preprosto dojeli, da države ni mogoče osamiti od preostalega sveta, saj v tujini živi več kot tri milijone Mjanmarcev, in da ne morejo preprečiti pronicanja idej iz sosednjih držav.

Številne od mednarodnih sankcij, ne glede na njihovo vlogo v preteklosti, so zdaj kontraproduktivne. Finančne sankcije, denimo, zavirajo vzpostavitev sodobnega in preglednega finančnega sistema. Gospodarstvo temelji na gotovini, to pa kar vabi h korupciji.

Vedno, ko odrekamo pomoč ali uvedemo sankcije, moramo skrbno pretehtati, kdo bo nosil breme in poskrbel za spremembe, ki jih zahtevamo. Odpiranje trgovine s tekstilnimi in kmetijskimi izdelki ter zagotavljanje ugodnosti, kot so jih deležne druge revne države, bi verjetno neposredno koristili revnim kmetom, ki sestavljajo 70 odstotkov prebivalstva, ter hkrati odpirali nova delovna mesta. Bogati in vplivni vedno poiščejo obvod mimo sankcij.

Bili smo priča plahemu vzbrstu arabske pomladi v nekaj državah, v drugih pa še vedno ni gotovo, ali bomo dočakali tudi sadove. Prehod v Mjanmaru je v nekaterih pogledih mirnejši, ni fanfar na Twitterju in Facebooku, a zato ni nič manj resničen – in si nič manj ne zasluži naše podpore.