Pa priložite znamko!

Da gre katoliški cerkvi v Sloveniji finančno slabo, je znano že nekaj časa. Le redko kdo pa bi si mislil, da je položaj tako resen, da imajo težave celo s poštnimi znamkami. Primanjkuje tudi prijaznih besed. Ko je ena izmed bralk v urad župnije poslala pisno izjavo o izstopu iz cerkve, je na domači naslov prejela odgovor: „Hvala! Ostalo bo več resničnih katoličanov! Lepo bi bilo, da priložite za znamko.“

Načeloma s formalnim izstopom iz cerkve ne bi smelo biti težav. Vernik najprej v župnijo krsta ali krajevnemu škofu pošlje prošnjo za formalni izstop. Župnik župnije krsta v obeh primerih izstop zapiše v krstno knjigo in prosilcu o tem izda pisno potrdilo. Ker je krst kot zakrament neizbrisno znamenje, posameznika po tem še vedno vežejo „vsi božji in cerkveni zakoni“. Ni pa več subjekt pravic v skladu z določili zakonika cerkvenega prava, kar v praksi pomeni, da izgubi pravico do na primer cerkvenega pogreba. Ob tem naj bi bil župnik verniku pojasnil, da je „izstop zelo usoden korak, zato naj o odločitvi še malo premisli“.

V resnici ne gre za tako zelo nereverzibilen korak. Kot se za svobodni svet spodobi, si posameznik lahko ponovno premisli. „Poleg dovoljenja, ki ga mora izdati krajevni ordinarij, zahteva ponovni vstop daljšo pripravo v skladu s predpisi vesoljne cerkve in območnimi zakoni krajevne cerkve - škofije, na katere teritoriju se prosilec nahaja,“ pravijo v RKC.

Število izstopov iz cerkve se na ravni škofije ne vodi kot statistični podatek, zato v Slovenski škofovski konferenci niso mogli pojasniti, koliko ljudi se je lani odločilo prekiniti razmerje s cerkvijo. Prepričani pa so, da je „tistih, ki se kot odrasli odločajo za vstop v cerkev oziroma prejem zakramentov, bistveno več kot tistih, ki želijo izstopiti“.

Verjetno je tudi odnos do njih bistveno lepši kot do tistih, ki se odločijo za izstop.