Kritika / Arheo

Upajmo, da superminister Žiga Turk tega slovenskega filma ne bo videl, saj bi se mu lahko zdel kot izpolnitev prerokb o slovenski kulturi, ki da je nenamenska in sama sebi namen. Je pa res, da je to ljudski film, vseslovenski praznik – v Arheu bi lahko namreč igral vsak Slovenec, tudi Turk. Ker mu ne bi bilo treba govoriti.

Tu nihče ne govori, pa četudi ne vemo, zakaj. Ker še ne znajo? Ker ne znajo več? Ker nočejo?

Arheo, ne ravno nem v smislu francoskega Umetnika, je arheofilm, ki se metafilmsko zaveda, da besede v slovenskem filmu vedno vse pokvarijo, zato junakom – Moškemu (Niko Novak), Ženski (Medea Novak) in Dečku (Tommaso Finzi), prvim ali zadnjim prebivalcem Slovenije – pusti le, da med pozdravljanjem ognja, objemanjem zemlje, čofotanjem v vodi in hlastanjem za zrakom spuščajo neartikulirane, transcendentalne, meditacijske glasove, da se torej uglašujejo s svojim notranjim arheo glasom, ki skuša, vsaj tako se zdi, izgovoriti a-pi-chat-pong-wee-ra-set-ha-kul, hja, Apichatpong Weerasethakul, ime tajskega režiserja, ki slovi po transcendentalnih meditacijah. Problem je le v tem, da Arheo – prvi slovenski tajski film, druidska himna ognju, zemlji, vodi in zraku – ne izgleda kot film, narejen za kino, ampak kot videoinstalacija, narejena direktno za muzej, tako da bi jo lahko vrteli tudi v liftu Turkovega superministrstva, medtem ko jo bodo v kinu gledali le tisti, ki bodo s tem izrazili protest proti novi kulturni politiki.