Get the Blessing: OC DC

Naslov je poklon velikanoma ameriškega jazza, Ornettu Colemanu in Donu Cherryju. Pri snemanju je sodeloval britanski »ponos« progresivnega rocka in jazza, Robert Wyatt. Štirje od sedmih sodelujočih glasbenikov so svoje mojstrstvo pilili v zvezdniški downtempo zasedbi Portishead.

Če te atribute pripišemo novi, tretji plošči kvarteta Get the Blessing, ki je s prvencem All is Yes leta 2008 pobral BBC-jevo nagrado za najboljši jazzovski album, potem postane jasno, da imamo pred sabo glasbeno avanturo, ki že v teoriji veliko obeta. OC DC je doslej najbolj zrel, eleganten album, ki presežkov ne išče v glasbenih ekshibicijah, pač pa v subtilnosti vseh sodelujočih glasbenikov. Povsem razumljivo.

Glasbeniki svoj izraz gradijo že dvanajst let, k temu pa je treba prišteti še njihove bogate izkušnje iz bolj oddaljene preteklosti. Potem ko je zasedba Portishead skupaj z bristolskimi somišljeniki v devetdesetih letih na svetovni glasbeni zemljevid postavila samosvojo, zvedavo sintezo rocka, soula, jazza, popa in elektronike, se je po dveh studijskih albumih umaknila. Toda člani zasedbe so svoje izvirne zamisli še naprej širili v novih podvigih. Predvsem v koncertnem kontekstu nikoli niso skrivali jazzovskih ambicij, zato ni presenetljivo, da sta basist Jim Barr in bobnar Clive Deamer na noge postavila jazzovsko formacijo Get the Blessing. Pridružil se jima je še trobentač Pete Judge, ki je že prej priložnostno trobil s Portisheadi, medse pa so povabili tudi inventivnega saksofonista Jaka McMurchia. Pri novem albumu se jim je pridružil še eklektični Portisheadov kitarist Adrian Utley, glas pa jim je posodil eden najbolj cenjenih britanskih glasbenikov Robert Wyatt, ki ga četverec, poleg Colemana in Cherryja, šteje za enega svojih pomembnejših vplivov.

Prav Wyatt je bil tisti, ki je z zasedbo Soft Machine sredi šestdesetih let začel spajati izročili rocka in jazza, te nauke pa v posodobljeni različici upošteva tudi kvartet Get the Blessing. Njegov izraz sloni na rockovskem groovu ritem dvojca, hkrati pa pihalsko-trobilski dvojec sledi viziji jazzovskih velemojstrov iz naslova plošče. Čeprav gre za podkovane, vešče glasbenike, ki bi si zlahka privoščili (bahavo) razkazovanje sposobnosti, se tu povsem podredijo skupinski, nevsiljivi, celo zadržani godbi. Bogate izkušnje prečiščeno strnejo v reinterpretacijo najlepših dosežkov jazzovskih muzik iz druge polovice 20. stoletja. S tega stališča lahko vsesplošne hvale zasedbe učinkujejo celo nekoliko ironično. Kako namreč prevetriti že neštetokrat prevetrene muzike? No, odgovor je preprost: tako kot to stori Get the Blessing. Že v torek se njegovemu vetru lahko nastavite v Klubu Cankarjevega doma.