Intervju / Jan Cvitkovič: »Vsi čutimo, da so se slovenski politiki začeli norčevati iz nas.«

Ko se človek po majavih stopnicah vzpenja proti sedežu njegove firme Staragara, pričakuje neko verzijo cvijećarnice iz Alana Forda, a je notri zelo udobno in čisto. Novopečeni očka štirimesečne hčerkice me sprejme v zelo casual obleki in razpoloženju. Lase ima nad glavo spete v nekakšno anteno, zaradi katere je videti kot kak bradat Telebajsek. V pisarni mi, ker je začel ravno zdravo živeti, ponudi brezalkoholno pivo iz Hoferja. Zdravo živi, se poheca, predvsem zato, da bo lahko po novem govoril, da je v življenju poskusil res res vse. Nima nikakršnih iluzij, da bo trajalo, doda in si prižge cigareto.

Jan Cvitkovič je človek neposredne izkušnje in torej neštetih zgodb. Od vseh, ki se jih je mimogrede znebil v dveh urah kramljanja, sta mi v spominu najbolj ostali dve pasji. Prva je bila o tem, kako je poleti v vodo brcnil psa Bernarde Jeklin, druga o tem, kako je moral ondan daviti nekega nemškega ovčarja, da je rešil svojega mešančka Budo. A nasploh naš vrli filmar pravi, da je zdaj v zelo prijetnem obdobju svojega življenja – predvsem zato, ker ni več cinik, ampak precej normalen človek. To si je tudi vedno želel biti. Ko ga vprašam, zakaj ob želji po zdravem življenju namesto brezalkoholnega piva raje ne pije vode, se izgovori na dipsomanijo in na to, da mu ob vodi preprosto ne bi pasalo kaditi čikov.

Na 14. slovenskem filmskem festivalu, kjer je slavil tvoj Arheo, je bilo prikazanih kar 67 filmov, od tega kar 17 celovečercev. Iz tega podatka bi lahko človek posumil, da gre za maltene nekakšen preporod?

Tudi sam prvič slišim ta podatek in se mi zdi izjemno impresiven. Ne vem pa točno, kateri naj bi ti zarolani filmi bili.