Kritika / Sol življenja

za

Nevidni človek.

Gotovo ste videli kako izmed verzij Nevidnega človeka, saj veste, grozljivko o tipu, ki s pomočjo tajnega znanstvenega eksperimenta postane neviden. Kar je kul – zdaj lahko mirno otipava ženske. Nihče mu nič ne more. Počne lahko, kar se mu zljubi. Ta, ki je neviden, ima velike prednosti.

No, tisti pravi Nevidni človek – Ellisonov, črnec, ki ga belci ignorirajo, zaničujejo, hja, ne vidijo – bi lahko veliko povedal o hudih pomankljivostih nevidnosti, o čemer pa bi lahko veliko povedali tudi nevidni delavci. Zlahka bi se jim pridružil tudi Giovanni (Gianni Di Gregorio), junak italijanske Soli življenja, upokojeni, priletni, šarmantni, duhoviti, melanholični Rimljan, Woody-Allen-z-razlogom, ki nenadoma ugotovi, da je prozoren. Neviden. Nihče ga ne opazi več. Še zlasti ženske. Niti njegova žena ga ne opazi več. Nihče ga več ne potrebuje. Nihče ne računa več nanj. Dober je le še za sprehajanje psov. Prijatelj (Alfonso Santagata), poln zgodb o svojih sekskapadah, mu namigne, da bo bolje, če bosta nastopala skupaj, toda to je le priložnost za spoznanje, da vidnosti ne poveča niti vigra. Z jogo bi imel več možnosti. Giovanni, sicer zavidljivo simpatičen v svojem boju za večjo vidnost, izgleda kot Ellisonov Nevidni človek, ki si želi, da bi imel moč tistega grozljivega Nevidnega človeka.

(Kinodvor)