Darja Kocbek

20. 4. 2012  |  Ekonomija

Znižajmo jim plače, pa bodo prisiljeni delati več

© Borut Peterlin

Delodajalci stavke zaposlenih v javnem sektorju niso podprli. Da je krivična do ljudi v gospodarstvu, ki že več let prenašajo težo krize, je dejal predsednik Združenja Manager Dejan Turk. Da so za nov gospodarski razvoj potrebna odpovedovanja in premišljeno upravljanje z razpoložljivimi viri, pravijo na gospodarski zbornici. Tudi nekateri zaposleni v zasebnem sektorju, zlasti tisti, ki še zaslužijo dovolj, da ohranjajo svoj status v srednjem sloju, se strinjajo, da je bila stavka neupravičena, da je javnim uslužbencem treba znižati plače, jih začeti odpuščati in jim naložiti več dela.

Tako govorijo v glavnem ljudje, ki delajo v zasebnem sektorju, ki so se strinjali, da so jim delodajalci plače znižali že pred letom dni ali več hkrati pa jim nalagajo vedno več dela. Pravijo, da se temu v primerjavi z javnimi uslužbenci niso uprli, ampak to sprejemajo z razumevanjem.

Dejansko pa seveda zgolj upajo, da bo kriza čez leto ali dve minila in so si z molkom dolgoročno rešili delovno mesto. A kljub zniževanju plač in varčevanju vse več zaposlenih v zasebnem sektorju ostaja brez služb, ker gre vse več podjetij, ki so pred leti veljala za uspešna, v stečaj.

Zaposleni večinoma šele takrat ugotovijo, da si delovnega mesta niso rešili, ampak so lastnikom in vodstvu podjetja zgolj omogočili, da so podjetje povsem izčrpali in mu onemogočili dolgoročno preživetje. Šele, ko gre podjetje v stečaj, ker je nekdo v vzhodni Evropi, na Kitajskem, Vietnamu pripravljen delati za bistveno nižjo plačo, ti delavci ugotovijo, da si delovnega mesta niso rešili, samo padec na realna tla so si za nekaj časa preložili.

To se vse pogosteje dogaja v zadnjem času tudi v Avstriji, ki velja za eno najbolj stabilnih držav z evrom. Slovenski delavci so tam že začeli dobivati delovne knjižice, ker so recimo Madžari pripravljeni za bistveno nižjo plačo delati od jutra do večera. V Nemčiji, kjer se še vedno hvalijo z uspehi svojega gospodarstva, rekordno nizko brezposelnostjo in reformo trga dela iz leta 2005, vsakemu šestemu državljanu grozi revščina, vsak četrti pa dela za plačo, ki mu omogoča zgolj preživetje, ker je zaposlen prek agencij, ima pogodbo za določen čas.

Potrebne so bolj korenite spremembe v gospodarstvu in družbi nasploh kot zgolj zniževanje plač in javnih izdatkov, še posebej, če oblast dela reze kar počez in na vrat na nos.

John Macgowan je v 19. stoletju v knjigi Dialogues of devils opisal razmišljanje tovarnarjev glede povečanja plač delavcem. Pogovarjali so se, kako bi delavce spodbudili, da bi delali več. Predlog, da bi jim povečali plače, je bil takoj soglasno zavrnjen, ker bi jim s tem povečali apetite. Tudi predlog, da bi dodatno nagradili bolj pridne, tiste, ki bi naredili več, je bil zavrnjen, in sicer z argumentom, da gotovo obstaja rešitev, s katero je delavce mogoče prisiliti, da delajo več, a tovarnarjem za to ni treba dati višjih plač in povečati izdatkov za zaposlene.

Potem se je pojavil star možakar in nagovoril zbrane tovarnarje. Dejal je, da je treba zaposlenim vedno dati le tolikšno plačo, da z njo pokrijejo osnovne stroške in jim ostane nekaj drobiža za pivo ob koncu tedna. Če tovarnarji hočejo, da bi jim zaposleni delali več, jim morajo plače znižati. Z znižanjem plač jih prisilijo, da morajo za plačo, ki jim omogoča preživetje, delati več. Možakarjev predlog je bil soglasno sprejet, slavili so ga kot premetenega starega lisjaka. To je tudi logika sodobnega liberalnega kapitalizma.

Ta je že pred tremi leti prve Američane prisilil, da so se morali preseliti iz svojih hiš v šotore na obrobju mest. Ravnokar so začela prva šotorska naselja nastajati tudi v Evropi – v Španiji, v državi, v kateri oblast že leto dni sprejema vedno nove varčevalne ukrepe. Ob tem je pomembno spomniti, da je Španija država, ki je med članicami z evrom zelo podobna Sloveniji. Na račun nepremičninskega balona in posledično razbohotenja gradbeništva je pred krizo imela proračunski presežek in je veljala za državo, ki se uspešno razvija.

Celo Mednarodni denarni sklad (IMF) je zdaj začel svariti, da Španija in druge evropske države, ki so v finančnih težavah, morda prehitro zmanjšujejo javne izdatke. Carlo Cottarelli, direktor za fiskalne zadeve pri IMF, pravi, da bi se razvite države morale osredotočiti na postopno zniževanje svojega dolga, namesto, da sprejemajo ostre ukrepe za hitro znižanje dolga na raven pred krizo, ki se je začela leta 2008. Bruseljski bogato plačani evropski funkcionarji pa še zmeraj ponavljajo mantro, da je Španija na pravi poti in se bo z ukrepi, ki jih sprejema, zagotovo izvlekla iz krize.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.