Darja Kocbek

24. 4. 2012  |  Politika

Populiste ustvarja politika, ki je postala votel spektakel

Uspeh Marine Le Pen, kandidatke desničarske stranke Front National, na volitvah v Franciji je zaskrbel zunanje ministre članic EU

Evropska komisija je posvarila pred širjenjem populizma v Evropi, publicista Chrisa Hedgesa pa uspeh populistov in skrajnih desničarjev ne preseneča, kakor piše v članku Globalizacija votle politike. Bil je na predvolilnem zborovanju socialističnega kandidata Francoisa Hollanda, ki jo je označil kot depresivno izkušnjo. Kandidatove besede so bile prazne in klišejske, podobno, kot jih posluša od politikov v ZDA. Hollande je ponavljal besede »usoda«, »napredek« in »spremembe« in skušal oponašati zadnjega socialističnega predsednika Francije Francoisa Mitterranda.

Zborovanje so zaključili z marsejezo, veliko je bilo rdeče, bele in modre barve, ki so v francoski zastavi. Vzkliki Živela Francija so Hedgesa spominjali na nogometno tekmo v Teksasu. »Upal sem na malo več globine. Toda, kot je razumno ugotovil francoski kulturni kritik Guy Debord, je politika, celo domnevno radikalna politika, postala votel spektakel,« ugotavlja Chris Hedges. Ob tem pa tudi svari, da bo imelo izginjanje vsebine iz političnega diskurza v sedanjem pomembnem in negotovem času zelo nevarne posledice. Dalj časa kot bo politična elita, ali v Parizu ali Washingtonu ali socialistična ali skrajno desničarska ali demokratska ali republikanska, ignorirala zlom globalizacije, zavračala razumen odgovor na podnebne spremembe in nadaljevala s služenjem železni tiraniji globalnega finančnega sektorja, bolj bo teptala možnosti za dosego političnega konsenza, spodkopavala učinkovitost političnih institucij in krepila moč skrajnih desničarjev. »Nezadovoljstvo, ki se širi po planetu, izvira iz paralize tradicionalnih političnih institucij,« piše Pulitzerjev nagrajenec Hedges.

Kandidat levice Jean-Luc Melenchon je bil edini med desetimi kandidati za predsednika Francije, ki je napadal žolčno rasistično in nacionalistično retoriko Marine Le Pen. Tudi v ZDA po besedah Hedgesa samooklicana levica kot ovce že leta voli volkove, ki prek korporacij kontrolirajo demokratsko stranko. Ti volkovi dejansko pišejo zakone, imajo vpliv na sodišča, odločajo, kdo bo kandidat na volitvah in ga finančno podprejo. Ti volkovi tako rekoč ne plačujejo davkov, pobirajo ogromne državne subvencije, rigidno kontrolirajo javno razpravo in informacije, vodijo nesmiselne in drage imperialne vojne, ki jim prinašajo dobičke. In vedo, da jih Barack Obama in Mitt Romney s svojima demokratsko in republikansko stranko, ne bosta ustavila.

V Franciji je osoren Nicholas Sarkozy, ki se poteguje za drugi mandat predsednika države, mehkejša različica nekdanjega ameriškega predsednika Georga Busha. Skupaj z nemško kanclerko Angelo Merkel je Sarkozy z drastičnimi varčevalnimi ukrepi, ki so razjezili volilno telo, opravil umazano delo za bankirje. Razmere se bodo zato samo še zaostrovale. Francois Hollande, če bo postal francoski predsednik, bo verjetno enako kot Obama v ZDA izvajal program korporacij, hkrati pa uporabljal populistični jezik. Takšni politiki postajajo sovražniki liberalnih demokracij. Sindikati, okoljevarstveniki, nasprotniki vojne, jim zaradi zaslepljenosti s slikami in lažmi, ki jih širijo predstavniki za stike z javnostjo, nasedajo in ne gledajo, kaj ti politiki dejansko počnejo, opaža Hedges.

Zlom liberalne demokracije - kaže, da smo na tej poti - po njegovi oceni ne bo prinesel sprememb, ki bi se jih lahko veselili. Utegne se izkazati, da je levica v Evropi in tudi ZDA prešibka, da bi se borila proti ljudem, kot je Le Pen ali čajanska stranka (Tea party) v ZDA, ki ima zaslombo korporacij. Levica utegne kmalu ugotoviti, da je naredila premalo in je ukrepala prepozno. Ob splošnem nezadovoljstvu korporativne elite zlahka manipulirajo z ljudmi, na podlagi dogajanj, ki jih je doživljal kot vojni dopisnik v nekdanji SFRJ, svari Hedges. To je dejanska bitka, ki je pred nami in nima nič skupnega s predvolilno pantomimo.

Dopisnik nemškega Die Zeit Gero von Randow je pred francoskimi volitvami odšel na podeželje, da bi ugotovil, kaj tam pravijo ljudje. Čevljar Michel Sieurin mu je povedal, da bo oddal prazno glasovnico, saj Sarkozy ni izpolnil obljub, Hollande pa je dejansko liberalec, kar je v Franciji sinonim za liberalistični kapitalizem. Levičar Jean-Luc Melenchon je po čevlarjevi oceni preveč agresiven, Le Penova ne pride v poštev, a številni Sieurinovi prijatelji so jo volili, ker »so jezni in to hočejo pokazati, niso pa fašisti«. Dopisnik Die Zeita ugotavlja, da je s Sarkozyjem politika v Franciji spet postala vprašanje delitve na razrede. Kot predsednik za bogate ima krepko večino le med volivci, ki na leto zaslužijo več kot 60 tisoč evrov. Tako nepriljubljen kot Nicholas Sarkozy, ob koncu prvega mandata še ni bil nobeden francoski predsednik. Njegov nasprotnik Francois Hollande mora samo poskrbeti, da ne bo delal napak, pa ga bodo Francozi v drugem krogu podprli zgolj zato, ker se hočejo znebiti »predsednika bogatih«, je prepričan Gero von Randow.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.