Postavimo vsaj revolucionarna vprašanja

Dr. Mirt Komel, Filozof, pisatelj, asistent na Fakulteti za družbene vede

26. 4. 2012  |  Mladina 17  |  Komentar

Nisem ekonomist in zato ne nameravam govoriti z ekonomskega stališča. To me po vsej verjetnosti, predvsem pa po prepričanju tistih, ki verjamejo v monopol ekonomskega diskurza, ko gre za povzemanje realnosti v pojme, najbrž že vnaprej diskvalificira; češ da ne morem povedati nič tehtnega o sedanji ekonomski krizi, vladnih ukrepih in njihovi potuhi finančnemu sektorju, stavki javnega sektorja in s tem povezanim negodovanjem realnega. Navkljub temu pa bi rad poskusil, in sicer začenši z enostavnim filozofskim premislekom, ki temelji na čisto nedolžni besedni igri.

Strukturalizem je, ne brez pomoči lakanovske psihoanalize, med drugim porodil naslednjo formulo, s katero je mogoče enostavno zaobjeti kompleksnost družbene realnosti: RSI. Tale tridelna formula pravi, da je vsako človeško izkustvo sestavljeno iz elementov Realnega, Simbolnega in Imaginarnega. Ne da bi pretirano prilagajali koncepte, da bi čim bolje ustrezali sedanji situaciji, zlahka vidimo, kako lepo se strukturalistična formula ujema s sedanjo delitvijo na realni, javni in finančni sektor: realni sektor po svoji produkcijski naravi ustreza neizprosni nujnosti ponavljanja, ki je lastna registru Realnega; javni sektor, še zlasti ko gre za šolstvo in kulturo, ustreza registru Simbolnega, v katerem domujeta jezik in smisel; kar nas privede do tega, da finančni sektor seveda ustreza registru Imaginarnega, kjer se medsebojno oplajajo od potrebe emancipirane želje in imaginarne fantazme. Zagata je seveda v tem, da enega ni mogoče ločiti od drugega, da enega ni mogoče misliti brez drugega in da se nam, brž ko se odpovemo enemu samemu zidaku celotne zgradbe, streha sesuje vse do kleti.

Dejal sem, da ne nameravam govoriti z ekonomskega stališča, kar pa ne izključuje, da ne bi na podlagi tega preprostega filozofskega premisleka nekaj povedal v govorici politične ekonomije. Če je kaj spodbudnega v tej malodane brezupni situaciji, ko se eni pošiljajo na Luno, drugi pa z nje ne bi hoteli stopiti, niti če bi sloni leteli, potem je to podobnost z evropskimi razmerami s konca osemnajstega stoletja, ko se je iz viharja stanovskih bojev, tega, kar se bo šele veliko kasneje imenovalo »razredni boj«, porodila revolucija. No, pa poglejmo, ali historična analogija vzdrži preizkus realnosti.

Mallet du Pan je na začetku leta 1789 odlično povzel novonastalo situacijo takoj po aristokratskih reformah, ki so rušile privilegij kralja in s tem odprle pot buržujski revoluciji: »Predmet javnega spora se je spremenil. Kralj, despotizem in ustava so samo še vzporedne zadeve; zdaj divja vojna med tretjim stanom in ostalima stanovoma.« Situacija leta 1789 se vsaj v grobih obrisih ujema z dogajanjem v Sloveniji leta 1989, ko so »kralj, despotizem in ustava« postali postranske zadeve; »partijski kralj« je bil že davno mrtev, treba mu je bilo samo še posthumno odsekati glavo, »rdeča buržoazija« pa se je bila prisiljena umakniti naciji, ki si je utirala pot do suverenosti prek vodilne meščanske elite, ki je postala nova finančna aristokracija; ostalo pa je, kakor pravijo, zgodovina. Toda ker se zgodovina rada ponavlja, pa čeprav prvič kot tragedija, drugič kot farsa, tretjič pa kot politična satira, lahko v situaciji dobrih dvajset let pozneje po osamosvojitvi Slovenije spet navedemo natanko isto diagnozo, namreč da divja »razredni boj« med različnimi stanovi, ki se danes bolj ali manj ujemajo z davčnimi razredi. Tako v Franciji pred iztekom osemnajstega stoletja kakor tudi v Sloveniji ob zori enaindvajsetega aristokratski stan brani svoje finančne privilegije pred drugima dvema, torej pred meščanskim srednjim stanom in izključenimi nižjimi razredi, nad obema držeč svojo gospodovalno roko, tako takrat kakor sedaj pa to počne tako, da hujska ene proti drugim.

Umetno nahujskani boj med javnim in realnim sektorjem se iz te perspektive kaže kot boj med drugim in tretjim stanom, ki pozabljata, da bolj ko se kopljejo globoki strelni jarki na eni in na drugi strani, bolj se utrjuje položaj prvega stanu, ki je konec koncev vse skupaj zakuhal. Na aktualno dogajanje v Sloveniji utečeno mnenje (ki se zaradi svoje utekočinjenosti nikakor ne ujema z javnim mnenjem) pravi, da javni sektor noče prevzeti svojega deleža odgovornosti za novonastalo situacijo, realni sektor pa nosi vso škodo na svojih plečih z nižanjem plač in odpuščanji. Toda ravno na podlagi zgoraj navedene strukturalistične formule lahko vidimo, da če hočemo razumeti novonastalo situacijo, se moremo ozreti tudi – in predvsem – na tretji, imaginarni register in delež, ki ga ima pri oblikovanju realnosti. Šele od tod lahko postavimo elementarno, a vendar ključno vprašanje: kdaj smo prišli do tega, da je ekonomska kriza postala stvar zgolj javnega in realnega sektorja, ali v naši anahronistični govorici rečeno, drugega in tretjega stanu? Kdaj smo pozabili, kakor so nas oktobra lani opozarjali protestniki gibanja 15o, da je sedanjo krizo, ki ji ne moremo najti precedensa v nobeni pretekli ekonomski krizi in ki je prizadela 99 % ljudi, zakuhala finančno-špekulantska elita 1 %? Medtem ko med drugim in tretjim stanom divja vojna, kdo bo prevzel večji delež škode nase – pri čemer se oboji trudijo obnavljati neobnovljivo škodo, ki jo je povzročila zadnja ekonomska kriza ne samo na fasadi, temveč v samem osrčju družbenega tkiva –, ostajajo privilegiji finančne elite prvega davčnega razreda nedotaknjeni.

Če je za nekatere ali kar za večino nesprejemljivo predlagati revolucijo kot rešitev za novonastali problem – navkljub temu, da revolucija v svoji najbolj nenasilni podobi pomeni zgolj to, da se spremenijo ustava in zakoni, ki so trenutno ukrojeni po meri snobovskega finančnega fraka –, potem se mi zdi legitimno vsaj to, da če revolucija ne more biti odgovor, pa naj se z revolucionarnega stališča vsaj postavljajo prava vprašanja.