Intervju / Dr. Franc Rode: "Kar zadeva substanco mojih nagovorov, je ne bi spreminjal, niti danes ne."

V času, ko je bil Franc Rode nadškof v Ljubljani, so njegove pridige in izjave polnile časopisne naslovnice tako kot nikoli poprej in ne potem. Bliskale so njegove metafore o šolanju kot dresuri ovčarjev, ali pa o ateistu, ki ima v sebi vseeno vero v nadnaravno, saj mrtvega očeta ne bo odvrgel v smetnjak, ampak ga bo spoštljivo pokopal. Odkar je odšel v Rimu na položaj prefekta in postal kardinal, so z novim poslanstvom izpuhtele tudi provokativne prispodobe. Ko je za velikonočne praznike prišel v Ljubljano, se je v Knjižnici Otona Župančiča pred številnim občinstvom odvil pogovor med kardinalom in publicistom, ki ga objavljamo v obliki intervjuja.

Naj vas najprej radovedno vprašam, kaj vam je prinesla nova izkušnja kardinala?

Služba, ki jo opravljam v Rimu že osmo leto, je nedvomno lažja kot biti nadškof v Ljubljani. Prvič zaradi tega, ker šef ali voditelj nekega vatikanskega urada nima dolžnosti, niti pristojnosti, da bi neposredno reševal konkretne probleme življenja in oseb. Daje smernice: če je kaj narobe, ima dve, tri instance, na katere se obrne, in jih prosi, da tisti »ne vem« odpravijo. Škof pa se sooča z vsakdanjimi problemi, ki jih mora neposredno reševati, skrbeti, da življenje v škofiji teče čisto normalno.