Slovenska arhitektura v svetu

Slovenska arhitektura je v svetu zelo cenjena. O tem pričajo številne objave slovenskih projektov v različnih tujih medijih, zmage na mednarodnih natečajih, najuglednejše mednarodne stanovske nagrade, realizacije v tujini, povabila arhitektom za gostovanja in predavanja na tujih univerzah, konferencah in razstavah.

Toda ali se naša država zaveda svoje inženirske in arhitekturne strokovne zmogljivosti? Ali bi lahko, podobno kot Nizozemci, tudi mi in naša vlada izkoristili in spodbudili konkurenčne prednosti stroke, ki se skrivajo v njenem nakopičenem znanju? Nizozemci so prav v arhitekturi videli svojo konkurenčno prednost v boju na mednarodnem trgu. Tam je država zavestno vodila akcijo razvoja in promocije kakovostne arhitekture. Prav zato nizozemska arhitektura uživa v svetu tako velik ugled: zaradi njene kulturne in ne nazadnje tudi ekonomske vrednosti.

Slovenski most v Beogradu

Arhitekt Peter Gabrijelčič, ki je s konstruktorjem Viktorjem Markljem soavtor novega mostu prek Save v Beogradu, je na vprašanje, kako lahko zmagaš na mednarodnem arhitekturnem natečaju za takšen most, odgovoril, da to ni naključje, pač pa posledica in izkušnja 25-letnega sodelovanja in kulturnega dialoga med strokami. Sodelovanje s kolegi konstruktorji se je začelo že leta 1985 ob gradnji Fužinskega mostu v Ljubljani. Takrat sta se združili sintezi dveh šol, in sicer vrhunsko inženirstvo Fakultete za gradbeništvo v Mariboru ter emotivno simbolni vidik obravnave inženirskih konstrukcij, ki je lasten Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Za slovenski preboj na področju oblikovanja mostov je bil pomemben tudi mednarodni posvet v Portorožu na začetku 90. let prejšnjega stoletja o oblikovanju avtocestnega prostora. Od takrat smo v Sloveniji razpisovali za vse pomembnejše objekte na avtocestah in državnih cestah javne konstruktorsko-arhitekturne natečaje z obvezno skupno udeležbo tako konstruktorjev kot arhitektov. Tesno sodelovanje med strokama je vodilo do vse boljših, kompleksnejših rešitev. Izkušnje, zbrane pri gradnji slovenskega avtocestnega križa, pa so v času današnje krize premalo izkoriščene. Slovenski projektanti in podjetja potrebujejo veliko večjo podporo države, da bi lahko svoje vrhunsko znanje koristno unovčili in tudi nadgradili. Brez nadaljevanja projektantskega in izvedbenega dela namreč ni razvoja stroke, s tem pa kopni tudi tista prednost Slovenije, ki smo si jo pridobili z minulimi izkušnjami.

O presežkih novega mostu v Beogradu prek Save je bilo že veliko napisanega. Zgodovina mostu, ki naj bi Beograd razbremenil prometa, sega v daljno leto 1923. Že takrat je beograjski arhitekt predvidel most prek polotoka Ade Ciganlije. Od ideje do izvedbe je minilo skoraj devetdeset let. Leta 2002 je bil izpeljan vabljeni prednatečaj, s katerim je želela mestna uprava preveriti najbolj optimalno lego mostu ter izoblikovati smernice za njegovo nadaljnje načrtovanje. Leta 2004 je mestna uprava razpisala mednarodni natečaj za idejno zasnovo mostu prek Ade. Izmed enajst oddanih projektov (od 27 začetih) je bila izbrana zasnova podjetja Ponting iz Maribora. Avtorja zmagovite rešitve sta bila glavni konstruktor inženir Viktor Markelj in arhitekt Peter Gabrijelčič, ki sta si skupne izkušnje nabirala že pri mostu na Fužinah in Puhovem mostu na Ptuju ter sta med drugim tudi soavtorja prvonagrajenega natečajnega projekta za novi ločni most prek Donave v Novem Sadu leta 2008.

Novi most v Beogradu je dolg 920 metrov in ima razpon 375 metrov. Voziščna konstrukcija je široka 45 metrov, sestavljajo pa jo šest pasov za cestna vozila, dva pasova za podzemno železnico ter po dva pasova za pešce in kolesarje. Na svetu je to največja površina mostu, ki je z osemdesetimi kabli obešena na en sam nosilni steber, na več kot dvesto metrov visok pilon. Most odlikujejo številni presežki in uspešno rešeni tehnični izzivi. Ker pri gradnji ekstremno velikih struktur ni veliko možnosti za oblikovalsko svobodo, je pomembno poudariti, da oblikovanje mostu v Beogradu ni ostalo le na stopnji nujno potrebnega. Z združitvijo vrhunskega inženirskega in arhitekturnega dela ter na podlagi številnih skupnih izkušenj obeh avtorjev je bil ustvarjen dokončni presežek, ki ima danes simbolno vrednost ne le za celotno mesto, temveč je opazen tudi v mednarodnem merilu.

Prof. Gabrijelčič je v intervjuju ob prejetju nagrade trend 2008 na vprašanje, zakaj je lahko arhitekt pomemben sodelavec pri oblikovanju mostov, dejal: »Mostovi so še vedno domena gradbenikov, ne nazadnje je večina dela pri načrtovanju mostov prav stvar konstruktorja. Naloga arhitekta je, da s svojim znanjem in izkušnjami tehnološko brezosebne stvari udomači, da jih naredi izpovedno simbolne, da mrtvim tehničnim predmetom vdihne življenje, jih poosebi in spremeni v do človeka prijazne sopotnike. Arhitekt je, če ne drugega, koristen sobesednik konstruktorju, kajti s splošnejšim pogledom na fenomen prostora in s kritično distanco do konstrukcije lahko vidi most večplastno, v različnih pomenih, ne samo v funkcionalnem, konstrukcijskem ali cenovnem, ampak tudi v urbanističnem, ekološkem, krajinskem, likovnem, sociološkem, psihološkem in podobno. Arhitekt je koristen sobesednik pri umeščanju objekta v prostor, saj opazuje most glede na njegove bodoče sinergijske učinke v urbanem sistemu ali v krajini. Ne nazadnje, ko se izbira med različno možnimi konstrukcijami, pomaga poiskati rešitve, ki bodo za prostor najprimernejše in imele največji emotivni naboj.« Gabrijelčič meni, da postane tehnologija skozi arhitektovo delo prijaznejši del človekovega kulturnega okolja. Podobno kot obleke, hrana ali avtomobili. Le kaj bi bili brez zavestne želje po njihovem oblikovnem skladju? O načinu sodelovanja med arhitektom in konstruktorjem je Gabrijelčič dejal, da morajo strokovnjaki tesno sodelovati. Meni, »da se tam, kjer sta na delu dva enakovredna strokovnjaka, arhitekt in konstruktor, ti dve vlogi spontano prepletata. Ni neobičajno, da sproži arhitekt pobudo za konstrukcijsko rešitev, in obratno, da konstruktor vtisne končni pečat obliki in estetiki mostu. Ne gre več za idejo interdisciplinarnosti, temveč za transdisciplinarnost. Oba sodelujoča morata poznati vsaj nekaj temeljnih stvari iz druge stroke, tako da se lahko enakovredno pogovarjata na splošnem nivoju. In združuje ju skupen kulturni motiv: ustvariti presežno delo in ljubezen do stroke«.

Kljub pritoževanju srbske opozicije, da je novi most predrag, in vprašanjem, zakaj ni plod domače pameti, so ga Beograjčani sprejeli za svojega. Z veliko hrupa so ga odprli 1. januarja letos, ko ga je prečkalo več kot deset tisoč ljudi. Ob otvoritvi so dejali, da ne pripada niti vladi niti opoziciji, temveč vsem, ki živijo v Beogradu in vanj prihajajo. Novi most je tako postal novi simbol mesta z visoko estetsko in kulturno vrednostjo. Nanj so Beograjčani ponosni, razkazujejo ga kot svoj simbol, kot urbano skulpturo, kot novo mestno katedralo, ki je povezala Novi Beograd s starim delom mesta.