Ihta / Maja Novak: Ne, nočem biti fleksibilna!

Nekoč pred davnimi, davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami v trebuhu podalpske kokoši živel mladenič. Učil se je bil za obramboslovca, ali službe ni dobil. (Mesto predsednika vlade je bilo že oddano, predavateljev predvojaške vzgoje že dolgo niso več potrebovali in mogočni slovenski armadi v Afganistanu je ob skromni pomoči Američanov kar dobro šlo tudi brez njega.) Tuhtal je mladenič in tuhtal, kako naj grdo brezposelnost užene, in glej, našel je pravo. Pod roko je stisnil trobento, se na najbližji pogreb odpravil in tam zaigral, da so solze občinstvu kar same privrele v oči. Sčasoma si je mladenič drznil še več, pogrebe je organiziral, o posebnih željah pokojnika žalujoče pobaral, spodbudne poslovilne govore pisal v najžlahtnejšem slogu Smiljana Morija, in če je nuja pritisnila, je statista najel, da je vlogo trupla odigral.