Kritika / Muharjenje v Jemnu

proti

Diktator, part deux.

Škotom je kazalo zelo dobro – spomnite se le Trainspottinga. Ali pa Seana Conneryja, alias Jamesa Bonda, ki je postal strah in trepet diktatorjev, tiranov in despotov. Kaj se je zgodilo s Škoti? Zakaj ne ponorijo?

Filmi so jih začeli stereotipizirati kot najboljše prijatelje diktatorjev, tiranov in despotov, podobne estradnikom, ki za velik denar zabavajo saharske, bližnjevzhodne in srednjeazijske diktatorje. V Zadnjem škotskem kralju ste imeli Škota, ki postane osebni zdravnik ugandskega diktatorja Idija Amina.

Zdaj, v Muharjenju v Jemnu, posnetem po romanu Paula Tordaya, pa imate Škota, ki postane »zabavljač« jemenskega šejka, magnata z vizijo. Šejk (Amr Waked), ljubitelj muharjenja, namreč sklene, da bo muharjenje pripeljal v puščavo. Kitajci zgradijo jez, Britanci pa naj bi pripeljali losose – in britanska vlada, ki hoče »okrepiti« odnose z arabskim svetom, v puščavo pošlje Škota, dr. Alfreda Jonesa (Ewan McGregor), eksperta za kmetijstvo in ribištvo, ki pa šele na licu mesta ugotovi, da je tam pravzaprav zato, da se romantično zaplete s Harriet Chetwode-Talbot (Emily Blunt), ekspertko za PR in investiranje. Razumete: Alfred in Harriet potrebujeta diktaturo (oh, in afganistansko vojno in vojno proti terorju), da bi se našla – v Britaniji se ne bi mogla. Ali bolje rečeno: da bi bila romantična komedija komična in res romantična (da ne rečem inspirativna), potrebuje diktaturo.