Pupijeva dogodivščina

Žrelo na kopnem.

Pupijeva dogodivščina po malem izgleda kot nadaljevanje Reševanja malega Nema in po malem kot nadaljevanje Kraljestva morskega psa, toda to ni niti Pixar niti DreamWorks, kaj šele Disney ali Aardman, ampak Silver Ant? Silver Ant? Kaj je to? Pixarjev brat? Nov h’woodski animacijski studio? Ne, pač pa malezijski studio.

Pupijeva dogodivščina je produkt malezijskega know-howa in katarskega kapitala – financiral jo je namreč medijski gigant Al Jazeera, ki ni brez globalnih ambicij. Tako kot ni brez globalnih ambicij Silver Ant, ki je do sedaj animiral predvsem računalniške igrice.

Napočil je čas, da se globalizira in da doreče Kraljestvo morskega psa, DreamWorksov odgovor na Pixarjevo Reševanje malega Nema. DreamWorks je pod morje preselil New York, z vsemi korporativnimi produkti Amerike vred (npr. Coral-Cola), medtem ko Silver Ant pod morje preseli »restavracijo,« v kateri strežejo ribje specialitete, in »laboratorij,« v katerem strežejo nove izume. V Kraljestvu morskega psa ste imeli morskega psa Lennyja, ki ugotovi, da je vegetarijanec, v Pupijevi dogodivščini pa imate Julija (Iztok Lužar), beloplavutega morskega psa, ki le hlini, da je mesojedec, v resnici pa prežvekuje avtomobilske gume, toda ko s prijateljem Pupijem (Maj Jušič Piber), belopikastim trosovcem, bolj morskim kužkom kot morskim psom, ugotovita, da potapljači kradejo ribja jajčeca in jih lifrajo v kopenske restavracije, skleneta, da bosta prešaltala na perutnino – le še posebno »vesoljsko obleko,« v kateri lahko preživita na kopnem, potrebujeta. Pupijeva dogodivščina je bolj tesnobna od Kraljestva morskega psa: morske živali tu živijo v stalnem strahu, da jih bodo požrle druge, večje ribe (vsi smo le hrana!), in da jih bo požrla civilizacija, ki se tja dol steguje z gurmanskim pohlepom in kemičnimi odplakami (genocid nad staroselci!). Sporočilo – četudi rutinsko – je na dlani: če zmorejo brez mesa morski psi, lahko zmorete tudi vi!