Kritika / Laibach: Iron Sky, The Original Film Soundtrack

+ + + + +

Kultne domače zasedbe, ki je v turbulentnih osemdesetih letih dejavno sodelovala pri kovanju sreče za boljši jutri in si zgradila zavidanja vreden status ne le v nekdanji Jugoslaviji, ampak tudi v tujini, ni treba posebej predstavljati. Zakaj? Ker ji je že v drugi polovici osemdesetih let uspelo prebiti železno zaveso in se, predvsem zaradi skrbno dodelane ikonografije in inovativne glasbe, uveljaviti tudi v tujini.

S tem se je skupina Laibach trdno ustoličila na svetovni glasbeni sceni, kar ji je v tranzicijskem času prineslo institucionalno potrditev tudi v domačih logih – mislimo predvsem na nastop v Cankarjevem domu leta 1997, ob slovesnem odprtju Evropskega meseca kulture.

Laibach je takrat postal del v naši državi čaščene tako imenovane ’visoke kulture’, kar je mogoče delovalo nekoliko oportunistično, toda naslednji studijski izdelki skupine so dokazali, da sledi poti, ki si jo je zastavila že na začetku glasbeno-umetniškega delovanja. WAT in Volk sta albuma, ki sta dodatno potrdila inventivnost in izvirnost zasedbe v 21. stoletju, z Laibachkunstderfuge pa se je lotila računalniško-elektronske predelave Bachove Umetnosti fuge, verjetno enega izmed najzagonetnejših del v zgodovini glasbe, s katerim je zanimivo opozorila, da korenine sodobne elektronske glasbe lahko umestimo v obdobje, ko definicija popularne glasbe, kakršno poznamo danes, sploh še ni obstajala. Iron Sky, najnovejši Laibachov studijski izdelek, predstavi kultno zasedbo v nekoliko drugačni luči.

Finski režiser Timo Vuorensola je, preden je posnel film Jekleno nebo, navdih zanj dobil med poslušanjem albuma Volk, to pa ga je spodbudilo, da je zasedbo povabil k snovanju glasbe za film. Satirična ZF-komedija, v kateri čisto pravi nacisti prebegnejo na Luno, od koder se v 21. stoletju nameravajo vrniti na Zemljo in jo dokončno osvojiti ter podrediti arijski rasi, je idealna predloga za glasbo skupine Laibach – tiste skupine, ki jo je oblast nekdanje Jugoslavije preganjala zaradi domnevnega čaščenja nacističnih simbolov, tujina pa tako ali tako ni mogla dojeti, za kaj gre. Enako kot pri drugih albumih se Laibach tudi tokrat izrazito dobro znajde. K sodelovanju povabi prekaljene domače in tuje sodelavce (Mina Špiler, Putokazi, Severa Gjurin, Miha Dovžan, Iztok Turk) ter gibljivim slikam prilagodi glasbeno podlago, katere instrumentalni deli so očitno navdihnjeni z zapuščino skladatelja Richarda Wagnerja. Omembe vredne so še predelava skladbe B Mashina, pa tudi gostujoča ameriška himna (America z albuma Volk, ki izrazito pristoji v kontekst filmske zgodbe), lahkotna, z Dovžanovimi citrami poudarjena Take Me to Heaven in naslovna, elektrificirana Under the Iron Sky z očarljivimi vokali Mine Špiler. Odličen izlet skupine Laibach v filmsko glasbo.