Ponos srbske mornarice

»Žepna« podmornica P-911, vrste Una, težka okoli sto ton in podobna tisti, ki jo je Slovenija prejela v »dar« od Črne gore ter je trenutno razstavljena v Muzeju vojaške zgodovine v Pivki, je te dni poskrbela za vroče razprave tudi v Srbiji in na Hrvaškem. Skoraj enaki podmornici, kot jo je dobila Slovenija, želi namreč Črna gora podariti tudi Hrvaški in Srbiji. Hrvaška je ponudbo že zavrnila, češ da so vse podmornice tako ali tako njene (pred vojno so bile namreč zasidrane v Splitu) in sodijo v del »sukcesijske mase«, zato je ne želijo v obliki »darila«.

Hrvaški mediji pišejo, da želi Črna gora Srbiji podariti »hrvaško podmornico«. Težava s takšno argumentacijo je samo ena – da namreč sukcesijski sporazum o delitvi orožja nekdanjih JLA in TO med naslednicami SFRJ nikoli ni bil sklenjen. Podmornice zgolj zato, ker so bile »vpisane« v nekem pristanišču na Hrvaškem zato niso že avtomatsko njene, še posebej ne, če so bile še pred nastankom Hrvaške kot samostojne države že odpeljane iz njenih pristanišč. Sicer pa je podoben tudi problem npr. slovenskih tankov, ki jih po črki sporazuma med JLA in TO leta 1991 Slovenija prav tako samo »varuje« do končnega transporta na jug – do katerega zaradi vojn in razpada države seveda nikoli ni prišlo. Tako bi Slovenija (in druge države) lahko zahtevala/le tudi kakšnega MiG-a 29 ali drugo orožje, ki je ostalo v Srbiji, ali kakšni drugi državi po razpadu SFRJ. Večina tega orožja pa je že zastarelega.

V Srbiji se s pravnimi razpravami nekoliko manj ukvarjajo, edina težava je vprašanje, ali bi se prevoz iz Črne gore, ki bi stal najmanj okoli 20.000 evrov – sploh splačal? Prevoz »slovenske« podmornice iz Črne gore v Slovenijo preko Italije je stal manj, vendar so v slovenskem primeru večino stroškov pokrila podjetja z donacijami. Hrvaška je namreč Sloveniji grozila celo z »zaplembo« podarjene podmornice na svojem ozemlju, saj meni, da je tudi podmornica v Pivki njena, zato so jo prepeljali skozi Italijo in ne po najkrajši možni poti. Hrvaški portal index.hr je ob srbskih dilemah o prevzemu črnogorske podmornice namreč navedel, da »je bilo veliko problemov tudi tedaj, ko so Slovenci sprejemali svojo podarjeno podmornico, ker jih je bilo strah, da bi Hrvaška lahko preprečila dostavo« in da se je na koncu primopredaja »odvijala v popolni tajnosti«. Ker imata Črna gora in Srbija kopensko mejo, ni strahu pred hrvaško«zaplembo« podmornice.

Obstajajo pa dileme o tem, ali bi se takšen prevzem, kot ga je sicer Slovenija že izvedla, sploh splačal? Ministrstvo za obrambo Srbije je sicer načeloma sprejelo črnogorsko ponudbo. Njena uporaba je seveda tudi teoretično nemogoča, saj Srbija nima morja. Najverjetneje si jo bo mogoče gledati v bazi rečne flotilje v Novem Sadu. Kljub temu so se v Srbiji pojavile tudi kritike celotnega projekta. »Prepričana sem, da je v tem primeru cena višja od koristi. Tega železja ne potrebujemo. Imela sem priložnost, da si ogledam mornariško bazo v Norfolku v ZDA. Tam se nahajajo tudi odslužene letalonosilke ZDA. Američani ne vedo, kaj naj naredijo z njimi, saj je razrez železa drag. Srbija pa naj bi uvozila neuporabno podmornico!? Bilo bi bolje, če bi Ministrstvo za obrambo svoje 'kosovocentrične' dokumente uskladilo z realnostjo,« je prepričana Jelena Milić, izvršna direktorica Centra za evroatlantske študije.

Popolnoma drugačnega mnenja pa je vojaški analitik Aleksandar Radić, ki opozarja, da bi bil strošek transporta majhen glede na zgodovinski pomen podmornice za Srbijo, »kajti spoštovanje tradicije ni fraza«, prav tako pa je nesporno dejstvo, da so »desetletja ljudje iz Srbije služili v mornarici, tudi v podmornicah«. V teh podmornicah, tudi v tisti v Pivki, so deli, ki so jih izdelali v tovarnah po vsej nekdanji Jugoslaviji, tudi Srbiji. V teh podmornicah je na primer vgrajenih tudi veliko delov iz tovarn Prva petoletka, Trepče, Severa in drugih, ki se nahajajo v Srbiji ali Republiki srbski.

Podmornice P-911 so bile namenjene diverzantskim operacijam. Jugoslavija je imela šest takšnih podmornic, vsaka pa je bila imenovana po eni od rek v posamezni republiki. Danes nobena od držav, nastalih na njenem ozemlju, nima več niti ene podmornice. Slovenska diverzantska podmornica je bila »Soča«, vendar je razpad Srbije in Črne gore dočakala v tako slabem stanju, da so jo na koncu razrezali, Sloveniji pa so raje podarili podmornico, imenovano po črnogorski reki »Zeta.« Te podmornice so dolge 18,8 metra široke 2,7 in visoke 3,4 metra. Zgrajene so bile v Brodosplitu. Lahko so se potopile do 105 metrov globoko, teoretično še malo globlje, najpogosteje pa so se gibale okoli 50 metrov globoko pod morjem. Imele so tudi poseben pasivni »podvodni lokator«, s katerim so lahko neopaženo spremljale druge objekte pod vodo. Premazane so bile s posebnimi barvami, ki jih je razvilo podjetje Color iz Medvod. Posadko je sestavljalo deset podmorničarjev in diverzantov, ki so pod vodo lahko ostali neprekinjeno do pet dni. To je bilo dovolj, da bi podmornice odplule proti Italiji in se neopaženo vrnile. Slovenski primerek podmornice bi z nekaj dela to lahko izvedel celo danes – podmornica je bila namreč še leta 2003 v uporabi. Jugoslavije je bila v svojem času sicer ena od 11 držav na svetu, ki so same izdelovale lastne podmornice in država je bila na to dejstvo zelo ponosna.