Politični teater?

Kot da politična temperatura v Egiptu med prvim in drugim krogom prvih svobodnih in demokratičnih predsedniških volitev ne bi bila že dovolj visoka, je ozračje dodatno razgrel še konec zgodovinskega sojenja nekdanjemu predsedniku Hosniju Mubaraku.

V strahu pred izrednimi varnostnimi ukrepi so bile ulice in ceste Kaira nenavadno prazne, pred policijsko akademijo, kjer je sojenje potekalo, se je zbrala le nekajstoglava množica, tretjino so sestavljali predstavniki medijev. Sodni proces, ki je s številnimi prekinitvami in prestavljenimi obravnavami potekal od avgusta lani, je bil po mnenju marsikoga le še en politični teater. Dokazi tožilstva, ki je obtoženim očitalo odgovornosti za smrt več kot 800 protirežimskih protestnikov, so bili šibki, delo preiskovalcev površno opravljeno, proces je potekal prehitro, zato so bila pričakovanja Egipčanov nizka.

Sledilo je presenečenje, sodišče je nekdanjega egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka in notranjega ministra Habiba Al Adlija obsodilo na dosmrtno ječo. Kriki veselja in zmagoslavja so odmevali po državi, čeprav ju ni doletela kazen, kakršna pritiče padlim voditeljem v tem delu sveta. A navdušenje in zanos sta trajala le nekaj minut, le do konca branja razsodbe. Mubarakova sinova Ala in Gamal, pobegli tajkun Husein Salem ter šest visokih častnikov, pripadnikov državne varnosti in notranjega ministrstva, so bili oproščeni.

Veselje je zamenjala jeza in državo so preplavili protestniki. Kairski osrednji trg Tahrir je bil spet poln revolucionarnega naboja. Protestniki so vzklikali proti razsodbi in proti Ahmedu Šafiku, predsedniškemu kandidatu, ki predstavlja padli režim. Množici več deset tisoč ljudi so se zvečer pridružili tudi glavni poraženci prvega kroga volitev, Hamdin Sabahi, Abdel Futuh in Haled Ali. Zahtevali so uveljavitev zakona, ki bi predstavnikom prejšnjega režima prepovedoval sodelovanje v političnih procesih in s tem omogočil diskvalifikacijo Ahmeda Šafika, ter pozivali k ustanovitvi začasnega predsedniškega sveta, ki bi namesto predsednika vodil državo v tem nemirnem obdobju. Le redki so se spraševali, zakaj diskvalifikacije Šafika niso odločno zahtevali že pred volitvami in ne šele po porazu in kako to, da ti glavni glasniki demokracije pozivajo k razveljavitvi rezultatov demokratičnega procesa. Edini, ki je znal priznati poraz, je Amr Musa; nemudoma je zavrnil zamisel o predsedniškem svetu in jo označil za resno grožnjo demokraciji. Zanj so volilne skrinjice in volja ljudstva svete.

Čeprav se zdi, da bo strah pred vrnitvijo padlega režima večji od strahu pred verskim totalitarizmom, tekma še zdaleč ni odločena.

Revolucionarni naboj je prav tako hitro, kot se je pojavil, tudi izpuhtel. Demonstracije na Tahrirju so zaradi neenotnosti demonstrantov zvodenele v nogometno-navijaški karneval, islamisti pa so jih preoblikovali v predsedniško bitko. Vse to je bila voda na mlin Muslimanske bratovščine in Mohameda Mursija, njenega predsedniškega kandidata. Sedaj, bolj kot kadarkoli prepričani o zmagi, zavračajo kakršnekoli pogovore z drugimi političnimi predstavniki in tudi z vrhovnim vojaškim svetom. Ta je sklical sestanek za ponovno oblikovanje komisije, ki bi napisala novo ustavo. Egipt je brez ustave, zadnjo so ob Mubarakovem odstopu razveljavili in odločanje je prevzel vrhovni vojaški svet. Egipčani tako volijo predsednika, za katerega ni določeno, kakšne bodo njegove naloge in koliko moči bo imel, odprto pa ostaja tudi vprašanje državne ureditve. Bo država v prihodnje predsedniška ali parlamentarna demokracija?

Medtem se je tekma za predsedniški stolček zaostrila. Oba kandidata sta odvrgla rokavice in drug drugega obtožujeta sodelovanja s padlim režimom in kriminalnih dejanj med lansko vstajo. Zadnje dogajanje, pa tudi zadnji nastopi Ahmeda Šafika, v katerih ponovno zaničuje demonstrante in se vedno bolj kaže kot predstavnik padlega režima, so nagnili tehtnico v prid Mursiju in Muslimanski bratovščini. Spopadi privržencev obeh taborov so vsakodnevni. Razcepljenost od političnih procesov že dodobra utrujenih in naveličanih Egipčanov, ki se bodo morali odločati med islamisti in pripadniki bivšega režima, ne bi mogla biti večja. Čeprav se za zdaj zdi, da bo strah pred vrnitvijo padlega režima večji od strahu pred verskim totalitarizmom, tekma še zdaleč ni odločena. Kakršnakoli napoved bi bila zgolj ugibanje. Stavimo lahko le na to, da se stvari v Egiptu, tako kot že večkrat v zadnjem letu in pol, zadnji hip zlahka obrnejo na glavo.