Potovanje od Pariza 1960 do Pariza 2016 ...

Je prireditev, za katero se jim je na rojstni celini nogometa uspelo dogovoriti tako pozno (točneje leta 1960), lahko dolgoročno uspešna? In kakšno je zgodovinsko izročilo prvenstva, na katerega prvi izvedbi so prva tri mesta osvojile izbrane vrste držav, ki so že propadle (ZSSR, SFRJ in ČSSR)?

Odgovor je pritrdilen. Evropa se je bila – navkljub drugačnim trditvam – vendarle vedno sposobna odzivati na spremembe. Bližnje evropsko prvenstvo na Poljskem in v Ukrajini, v dveh velikih vzhodnoevropskih državah, bo zadnje s šestnajstimi udeleženkami sklepnega dela. Leta 2016, ko bo prvenstvo tretjič gostila Francija, bo sodelovalo že 24 reprezentanc, kar je skoraj polovica vseh članic Združenja evropskih nogometnih zvez (UEFA).

Zadržani začetki

Na prvih turnirjih, ki jih niti niso upali imenovati »evropsko prvenstvo« (pač pa evropski pokal nacij), so sodelovale še štiri ekipe. Na prvem finalu v Parizu je ekipa tedanje Sovjetske zveze ugnala vrsto bivše Jugoslavije z 2 : 1, pri čemer si je status prvega junaka priigral vratar zmagovalne ekipe Lev Jašin.

Za naslednji finalni turnir je bil že uspeh, da so ga v Španiji sploh lahko izvedli: navsezadnje je bila ta država tedaj še frankistična diktatura, ki pa jo je v nogometu reševal sloves kraljevskega kluba (Real) iz Madrida. Reprezentanca Sovjetske zveze je, tudi ker je branila naslov, navkljub političnim pomislekom nastopila na finalnem turnirju, a ji niti Jašin ni mogel pomagati na odločilni tekmi z gostitelji Španci. Odločilni gol za končni izid 2 : 1 je šest minut pred koncem dosegel Marcelino Martínez Cao, nekdanji semeniščnik. Uspeh »rdečega besnila« (La furia roja), ki pa je igralo v temnomodrih majicah in hlačkah ter črnih nogavicah, se je v naslednjih desetletjih sprevrgel v nekakšen urok. Tudi kakovostnejše španske ekipe so si kasneje na velikih tekmovanjih polomile zobe – do leta 2008. A tam še nismo.

Kovanec za italijansko srečo

Prvo evropsko prvenstvo, ki se je tudi tako imenovalo, so leta 1968 gostili Italijani. Na koncu so bili tudi zmagovalci, a kako! Najprej so v polfinalu turnirja četverice izločili Sovjetsko zvezo, ko se je 120 minut igre končalo brez golov. Enajstmetrovk za končno odločitev tedaj še niso izvajali, pač pa je o finalistu odločal met kovanca. Sredi Neaplja je bilo menda jasno, na čigavo stran bo padel. V kasnejši zgodovini evropskih prvenstev so Italijani podaljške vseh vrst praviloma izgubljali, zato jim je za igro cifra-mož verjetno globoko žal. Za finalno zmago so Italijani v Rimu potrebovali dve tekmi z Jugoslovani. Na prvi so gostitelji do rešilnega izenačenja prišli deset minut pred koncem, na ponovljenem srečanju dva dneva kasneje pa so s svežimi močmi zmagali z 2 : 0. To je bila njihova prva in za zdaj zadnja zmaga na evropskih prvenstvih.

Prvič – in ne zadnjič – (ne)uničljivi Nemci

Leta 1972 na zaključnem turnirju četverice v Belgiji so (Zahodni) Nemci v finalu (brez vpletenosti kovancev) premagali predstavnike Sovjetske zveze – bilo je 3 : 0. Za generacijo Franza Beckenbauerja, Gerda Müllerja in Seppa Maierja je bila to uspešna generalka za domače svetovno prvenstvo dve leti kasneje, na katerem so postali prva ekipa, ki je sočasno držala evropski in svetovni naslov.

Leta 1976, ko so zadnji turnir četverice priredili v Beogradu in Zagrebu, so na sceno prvič stopili slovenski nogometaši, točneje Brane Oblak in Danilo Popivoda. V modri majici domače reprezentance sta na polfinalni tekmi v glavnem mestu Srbije tvorno in vidno sodelovala pri popolni demontaži nemške reprezentance v prvem polčasu. Svetovnim prvakom je bilo z zaostankom 0 : 2 (prvi gol za gostitelje je dosegel Popivoda) celo lepo postreženo, saj so Jugoslovani igrali sijajno. A tudi na tej tekmi se je naposled potrdil mit o nemški nepopustljivosti in vztrajnosti do konca: v drugem polčasu so bili Jugosi (razen Oblaka, ki je tekal po igrišču do nezavesti) z mislimi že v finalu, nemškemu selektorju Helmutu Schönu pa je videz rezultata uspelo polepšati z dvema ključnima menjavama. Najprej je rezervist Heinz Flohe dosegel gol za priključek, potem pa je eksplodiral Dieter Müller (ni v sorodu z Gerdom), ki je z izenačenjem poskrbel za podaljšek. Po odhodu Oblaka z igrišča je Dieter Müller zabil še dva gola – 4 : 2. Modre in njihove navijače je poraz tako potrl, da so pred samo sedemtisočglavo množico v Zagrebu izgubili še tekmo z Nizozemci za 3. mesto, spet po podaljških z 2 : 3. Finale med Nemci ter Čehi in Slovaki je sprva potekal po jugoslovanskem scenariju, saj so nemški branilci naslova zaostajali že 0 : 2, a so tik pred koncem spet izenačili. A češkoslovaška vrsta je bila zvitejša od jugoslovanske – rešila se je v enajstmetrovke, kjer pa so v srečanju iz oči v oči popustili živci kasnejšemu menedžerju in predsedniku münchenskega Bayerna Uliju Hoeneßu. Svojo enajstmetrovko je pognal visoko prek prečke vrat, v katerih je stal zmagovalec, vratar Češkoslovaške Ivo Viktor. Legendarni prispevek k nenadejani zmagi svoje reprezentance pa je potem dodal Antonín Panenka, ki je enajstmetrovko izvedel z nonšalantno počasnim lobom prek nemočnega Seppa Maierja. Panenkov izum, ki ga je pred tem preizkušal na prijateljskih in ligaških tekmah, se je zapisal v zgodovino.

A Nemci so si opomogli, saj so leta 1980 v Italiji, na prvem finalnem turnirju z osmimi udeleženci, spet postali prvaki, tokrat po finalni zmagi nad Belgijci. Seveda ni bilo presenetljivo, da je zmagoviti gol robustni Horst Hrubesch dosegel tik pred koncem tekme.

Francosko-nizozemsko-danske epizode

Nemci so v naslednjem desetletju nekoliko popustili, kar so leta 1984 na domačem prvenstvu dobro unovčili Francozi. Generacija Michela Platinija je v Parizu po finalni zmagi na srečanju s Španci slavila svoj edini veliki mednarodni naslov. Prvenstvo v Franciji pa je bilo pomembno tudi za slovenski nogomet. Navkljub trem porazom tedanje jugoslovanske reprezentance je turnir v odmevnost izstrelil mladega Ljubljančana Srečka Katanca. Njegova kasnejša mednarodna kariera je bistveno vplivala na njegov nogometni razvoj ter s tem neposredno tudi razvoj slovenskega nogometa.

A še prej je bilo nizozemski nogometni naciji dano, da se je sredi Nemčije in proti Nemčiji (v polfinalu) otresla zgodovinske travme s svetovnega prvenstva štirinajst let pred tem, ko bi v tej isti Nemčiji morala osvojiti naslov. A kar ni uspelo Johanu Cruyffu, so popravili Ruud Gullit in soigralci: po polfinalni zmagi nad Nemci so si Nizozemci dali duška (Ronald Koeman si je z dresom Olafa Thona celo simbolično obrisal zadnjico), v finalu pa se jim takrat niso zatresle noge. Tudi zato, ker so bili tekmeci iz Sovjetske zveze manj odločni kot (bi bili) Nemci, po drugi strani pa tudi, ker jim je moralo zbil silovit volej Marca van Bastna s strani za 2 : 0.

Prvo evropsko prvenstvo v Skandinaviji leta 1992 (na Švedskem) je prineslo največjo senzacijo dotlej. Reprezentanco dejansko že razpadle Jugoslavije, v kateri so na kvalifikacijskih in pripravljalnih tekmah igrali tudi Slovenci Srečko Katanec, Đoni Novak in Darko Milanič, so tik pred začetkom zaradi vojne izključili s tekmovanja. Namesto nje so na Švedsko povabili Dansko. Njeni igralci so prekinili dopuste in se – povsem sproščeni – lotili prvovrstne zabave. Najprej so, še ne povsem pri stvari, izgubili s Švedi, kasneje pa so premagali zadnje tri prvake: Francoze v odločilni tekmi v skupini, Nizozemce v polfinalu po enajstmetrovkah, v finalu pa še Nemce.

Spet (in zadnjič) Nemci, in potem – na svoj način – tudi Slovenci

Angleži so v politično spremenjeni Evropi leta 1996 nogomet spet vabili domov, v upanju, da bodo edinemu naslovu svetovnih prvakov trideset let pred tem (seveda doma) lahko dodali še prvega evropskega. Obrnilo pa se je drugače – gostitelji so v polfinalu na Wembleyju naleteli na Nemce (finalne tekmece SP 1966). Tudi tokrat je šla tekma v podaljšek, na koncu pa so jo Angleži izgubili po enajstmetrovkah. Ko so Nemci v finalu z 2 : 1 ugnali še prerojene Čehe (odtlej brez Slovakov), je nekdanji angleški reprezentant in kasnejši televizijski moderator Gary Lineker izrekel znamenito opredelitev nogometa: to je (bila) igra, v kateri si nasproti stojita dve moštvi z enajstimi igralci, na koncu pa vedno zmaga Nemčija. Sliši se dobro, a se po letu 1996 niti enkrat na velikih tekmovanjih ni več uresničilo. Ob tem kaže povedati tudi to, da so tevtonski nogometaši (se pravi Nemci) v finalu leta 1996 lahko do skrajnosti uresničili svoj sloves o tem, da pomembne gole dosegajo tik pred koncem. Oliver Bierhoff je zmagoviti gol proti Čehom dosegel v podaljšku, s čimer se je tekma tudi končala. Pravilo zlatega gola se ni dolgo obdržalo, a so ga Nemci znali dobro izkoristiti.

To bi lahko štiri leta kasneje trdili tudi za Francoze, ki so v finalu v Rotterdamu na podoben način ugnali Italijane. Nemci so bili leta 2000 klavrni in so tako kot Angleži izpadli že v predtekmovanju. Prvenstvo na prelomu stoletja je bilo zgodovinsko z več vidikov: prvič sta ga gostili dve državi, Belgija in Nizozemska, prvič pa sta se na velikem tekmovanju srečali dve reprezentanci z območja nekdanje Jugoslavije. Leta 2000 je na zaključnem turnirju namreč nastopila slovenska izbrana vrsta. Že na prvi tekmi v Charleroiju je ekipa, katere nosilca sta bila selektor na klopi Srečko Katanec in strelec na igrišču Zlatko Zahovič, poskrbela za eno izmed najrazburljivejših tekem v zgodovini tekmovanja. Naši so proti srbsko-črnogorskemu preostanku skupne države po 60 minutah igre vodili 3 : 0 in na zelenici imeli igralca več, potem pa so se tekmeci – v nemški maniri – vrnili in izenačili na končnih 3 : 3. A to Slovencem ni vzelo poguma – v Amsterdamu so se na drugi tekmi odločno postavili po robu favoriziranim Špancem in tesno izgubili z 1 : 2, na koncu pa jim za napredovanje v četrtfinale ni manjkalo veliko, a remi brez golov z Norvežani je bil žal premalo. V izločilnih bojih so Italijani v polfinalu prekosili sami sebe in v srečanju z Nizozemci zmagali po enajstmetrovkah (kasneje jim je to uspelo le še v finalu SP 2006), a naposled so bili prvaki Francozi. V polfinalu so prevladali nad über-živčnimi Portugalci, v boju za naslov pa je zlati gol v podaljšku za končni izid 2 : 1 dosegel David Trézéguet. Po Nemcih je tako tudi Francozom uspelo naslov svetovnih prvakov dve leti kasneje oplemenititi tudi z evropskim.

König Otto, grški kralj, in zmagoviti kraljevski marš na Dunaju

Na zadnjem prvenstvu leta 2008 v Avstriji in v Švici so Španci s skupno zmago začeli podobno pot v drugi smeri: najprej so postali evropski prvaki, potem pa v Južni Afriki še svetovni. A še prej se je zgodila Portugalska 2004. Prvenstvo je bilo nenavadno, saj se je začelo s tekmo Portugalska-Grčija in končalo s tekmo Portugalska-Grčija. In kar je še bolj nenavadno – obe so dobili Grki, uvodno v Portu z 2 : 1 in zaključno v Lizboni z 1 : 0. Da so Grki s čvrsto in staromodno igro postali prvaki, je imel veliko zaslug nemški trener Otto Rehhagel, ki je ekipi vcepil germansko disciplino. Ko bi Grki le imeli kakšnega Rehhagla tudi pri obvladovanju državnih financ, so nekaj let kasneje razmišljali številni Evropejci.

Kakorkoli že – grška reprezentanca je kot največji outsider prvenstva naposled osvojila naslov, a štiri leta kasneje je bil evropski prvak spet logičen. Španci so po dolgih letih kronali svoje igre na velikih tekmovanjih, ki so bile pogosto bistveno boljše od končnega uspeha. K uspehu je pripomoglo marsikaj: pragmatizem starega selektorskega nergača Luísa Aragonésa, ki je – kot privrženec in večkratni trener madridskega Atletica – znal umiriti samouničujoče strasti nasprotij med igralci Reala in Barcelone. Strokovnjak je znal celo tipično Barcelonino igro kratkih podaj, imenovano tiqui-taca, zaviti tako spretno, da so jo kot svojo prevzeli tudi realovci. Tudi v ta namen je žrtvoval dotlej nenadomestljivega Raúla, Realovo legendo, brez katere si več kot desetletje španski selektorji sploh niso upali igrati. Svoje k uspehu so dodali še dobro razpoloženi vratar Iker Casillas ter napadalca Fernando Torres in David Villa in Španci so na dunajskem finalu naposled tesno (1 : 0), a vendarle dovolj prepričljivo premagali pomlajene Nemce. Prevlada evropskega nogometa se je utrdila dve leti kasneje na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, ko so prva tri mesta osvojile evropske reprezentance – Španija, Nizozemska in Nemčija.

Po skoku na svetovno prvenstvo v Brazilijo leta 2014 bo naslednji evropski nogometni vrh čez štiri leta gostila Francija. Francozi so na zadnjih dveh velikih tekmovanjih uprizorili dve veličastni polomiji, a so – z letom 2016 pred očmi – spet na poti navzgor. Mnogi strokovnjaki stavijo na poljsko-ukrajinsko obuditev Linekerjevega pravila, spet drugi na vrhu spet vidijo Špance. A tudi brez udeležbe slovenske reprezentance, zaradi česar bo prvenstvo seveda dramatično osiromašeno, bo na evropskem prvenstvu zagotovo zmagala evropska reprezentanca. Kar nas, zavedne Evropejce, že pred začetkom neskončno pomirja in veseli. Takšna gotovost na tem ponorelem planetu je vredna zlata.