Hoja po vodi Alena Kobilice

V Kinodvoru so predstavili nov dokumentarni film z naslovom 'Hoja po vodi', ki prikazuje pestro življenjsko zgodbo bivšega manekena, športnika, vsestranskega poslovneža ter humanitarca Alena Kobilico. Sam pravi, da je imel pri ideji in nastanku filma stransko vlogo in večino zaslug pripisuje režiserju Marku Bratušu in producentu Janiju Severju, ki je idejo za dokumentarec dobil po tem, ko je slepega športnika pobližje spoznal na snemanju spota za Fiho (Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij RS).

Alen Kobilica je namreč zelo zaposlen in aktiven človek, kljub izgubi vida po operaciji tumorja v glavi še vedno vodi svojo modno agencijo, lansko jesen pa je ustanovil center Vidim cilj, ki spodbuja slepe in slabovidne, da se ukvarjajo s športom. To še ni vse, saj že več kot eno leto tekmuje v plavanju z ostalimi hendikepiranimi športniki, njegov cilj pa je uvrstitev na letošnje paraolimpijske igre. Svojo delavnost na različnih področjih in pomanjkanje prostega časa komentira s skomigom ramen in vpraša, »kdo pa pravi, da moramo ravno ležati in gledati v 'luft'?«

Snemalna ekipa je skupaj s Kobilico preživela zadnje leto in pol, producent pa je dodal, da s snemanjem še niso končali, saj bo iz vsega posnetega materiala nastal tudi celovečerni film. Končni izdelek bi radi predstavili že na Festivalu slovenskega filma, upajo pa, da bodo lahko vanj vključili tudi Kobiličevo sodelovanje na paraolimpijskih igrah, če mu bo uvrstitev tja uspela. Severju se zdi, da je z ikono uspešnega hendikepiranega športnika Slovenija sedaj prvič dobila nekaj takega, kar je že nekaj časa svetovni trend, se pravi da so »hendikepirani športniki, ki na teh igrah sodelujejo, skoraj enakovredne zvezde 'navadnim' športnikom,« in to zanj pomeni nek pozitivni premik v mišljenju. Premiera dokumentarca bo v torek, 19. junija ob 21. uri na prvem programu RTV Slovenija.

Kobilica o filmu pove, da ne gre za intelektualni presežek ampak za zgodbo nekoga, ki ima rad življenje. Po njegovo film »poskuša ozavestiti široko javnost, da obstajamo ljudje, ki ob nekih dodatnih pripomočkih, prilagoditvah, lahko počnemo prav vse tako kot vsi ostali, mogoče celo boljše. Hkrati pa hoče motivirati vse, ki so se znašli v podobni situaciji kot jaz in jim povedati, da se vse da, da ni nekih pretiranih ovir.« Med snemanjem se jim je glede na reakcije vseh vpletenih utrnilo, da zgodba motivacijsko deluje prav na vsakogar, ki ima navidezno vse - roke, noge, vid. Psihološko gledano smo namreč v čudnem času, v času recesij in problemov, zato po mnenju Alena Kobilice ljudje potrebujejo pozitivne zgodbe in »če smo s tem filmom že nekomu pomagali in mu dali motivacijo, smo naredili veliko.«

ilXwQZODGF8